www.firegoat.com » Recenzije » Ryo Okumoto
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Ryo Okumoto - "Coming Through"
InsideOut / SPV 2002

Mož se po 22 letih odloči za nov solo izlet. Lepo. Po "Makin' Rock" iz leta 1980 se klaviaturist Ryo Okumoto predstavi znova. Človek, ki je sodeloval z zvenečimi imeni glasbene zgodovine kot so Aretha Franklin, Eric Clapton in Phil Colins, je zopet pokazal svoj izredni glasbeni talent.

Otvoritveni nagruvani jazzy inštrumentalni odštekanec "Godzilla Vs. King Gidharah" te zares vrže iz težiščne točke. Kaj? Po psiho uvodu sledi fretless slajdanje akustičnega basa premitraljirano s fluidnim in raznovrstnim treskanjem Simona Phillipsa (Toto) na bobnih, gotovo enega najimenitnejših bobnarjev v zgodovini rocka.

Poleg Simona sodelujeta na plošči še dva člana skupine Toto: Steve Lukather na kitari in Bobby Kimball na vokalu. Ryu se je pridružil tudi celotni ostanek zasedbe Spock's Beard (za vse neseznanjene: Ryo je originalni član te skupine). Nick D'Virgillio in Neal Morse Ryu pomagala pri pisanju glasbenih aranžmajev in besedil. Neal je prispeval svoj vokal pri naslovni baladi. O.K. glede na dejstvo, da so se zbrali vsi člani Spock's Beard, se je pričakovano tudi udejanilo. Mestoma dobiš občutek, kot bi poslušal Spock's Beard. Uf, to bodo fani Spock's Beard veseli! Toda ta vpliv ne prevesi tehtnice na njihovo stran, kajti Ryo si vseskozi uspešno utira prostor pod svobodnim soncem lastnega izražanja glasbene percepcije in svojega talenta v vseh pesmih. Pesmi so ambientalne in sproščujoče. Tako, ko prideš sesut iz šihta, si odpreš ledeno mrzlo pivo iz hladilnika in vržeš noge na mizo, se nič ne prileže bolje kot tale sproščujoči skupek osmih pesmi. Tudi progresivna kača "Close Enough" ni nobeden psihadelični zažaganec, kjer bi se bilo bati kakšnih težko doumljivih klaviaturističnih podvigov, pač pa so prepletajoči se motivi v njem vseskozi izrazni in zato pesem nikakor ni težka za ušesa. Psihedelične vložke v njej ti motivi lepo prizemljujejo (Ryo se v njej poslužuje večinoma hammond zvoka klaviatur). Impresivna pogruntavščina je "Slipping Down" z izrednimi večglasnimi vokalnimi linijami, v pesmi pa se je našel tudi prostor za vključitev horde pihal. Tej pesmi sledi še en gruvajoči jazz inštrumentalni naskok "Free Fall".

No in glavna zvezda, ki sodeluje z Ryom? Glenn Hughes na "Highway Roller". Tukaj bobne odigra Sage Okumoto, Ryov enajstletni sin, ki se je očitno raje odločil za pretepanje bobnov, kot pa božanje klavirskih tipk, kar je značilnost njegovega očeta. Ha, kako mulo naredi roling pred refrenom in v izhodu iz njega. Ja, "Highway Roller" je prvovrstni hard rocker, prepustite se enkratnosti enega prvih vokalov rocka, njegovemu neprekosljivemu improviziranju in popolnosti screamov. Seveda je tu znova prisotna linija zvoka hammond orgel. Plošček zaključuje vesoljska "The Imperial", ob poslušanju katere bi takoj nasedel nekomu, ki bi mi rekel, da je njen avtor Vangelis. Naravnost v kakšen znanstveno fantastični film tipa "Blade Runner" paše. Impresivno. Najboljša možna izbira za zaključek tako raznolikega albuma.

Raznovrstnost glasbenih prijemov, ki so neoprijemljivi v smislu, da jih nikakor ne moremo slogovno uokviriti pove, da je svoboda izražanja zagotovljena. Oboževalci Spock's Beard boste gotovo pograbili za "Coming Through", zanimiva pa bo tudi za vsakogar, ki se rad spogleduje z raznolikostjo, ki jo ponuja progresivni rock, predvsem pa za tiste, ki častite legendarne standarde iz sedemdesetih let, pa tudi konca šestdesetih, katerim Ryo Okumoto v marsikaterem pogledu sledi.

Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani.


Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.