www.firegoat.com » Recenzije » Yes
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Yes - "Drama, 1980 (re-release)"
Rhino Records 1980

Med snemanjem materiala za novo studijsko ploščo so se vsi Yesljudje najprej pošteno skregali (posnetki poznani pod imenom "Paris Sessions", z znanim producentom Rayem Thomasom Bakerjem) in posledično razdelili na dva tabora. Wakeman in Anderson sta zapahnila vrata studia in ločeno komponirala svoj material. Seveda tako ni šlo. Anderson in Wakeman zapustita Yes. Brez Wakemana si je Yes še moč nekako predstavljati, vendar brez Andersona, to pa je druga pesem. Andersonov vokal in poezija sta v njihovi glasbi vedno igrala integralno vlogo. Po pogromni turneji na tleh Velike Britanije, so bili Yes razpuščeni. Ljudje niso sprejeli Trevorja Horna, kot novega pevca skupine. Istega leta je podobna usoda doletela še en velik bend sedemdesetih. Uriah Heep, ki so svojo "Conquest" (1980) izdali v osnovi zato, da se ime Uriah Heep sploh ohrani. Tudi albumu "Drama" je bila podeljena v osnovi podobna nehvaležna vloga.

V primerjavi z materialom s "Paris Sessions" je "Drama" pravi blažen žegenj. Material s "Paris Sessions" je pokazal, kako so bili fantje zlate postave skrajno siti drug drugega. Na tem re-releaseju so dodani poleg ostalih bonus komadov tudi štiri iz "Paris Sessions", ki so docela obupni. White, Howe in Squire so rešili Yes pred brodolomom tako, da so poklicali na pomoč člana pop skupine The Buggles in sicer klaviturista Geoffa Downesa (ta je kasneje s Steveom Howeom, Carlom Palmerjem in Johnom Wettonom ustanovil super AOR bend z imenom Asia), nehvaležno vlogo pevca pa je po Andersonu prevzel Trevor Horn. Kako zelo sta bila oba novo rekrutirana člana v tistem času na tekočem z razvijajočim se pop zvokom novega vala se je odrazilo tudi v novi zvočni podobi Yes. Yes so ostajali tudi z novim albumom avantgardna skupina v integraciji novih modernih zvočnih podob v rock glasbo.

Hecno pri vsem tem je mazohistično onaniranje takratnega tiska in mlajših skupin, češ da so Yes dinozavri, ki so svoje preživeli. To je izzvenelo tako, kakor da jim je prepovedano spogledovanje z novostmi, pa čeprav so ravno Yes s "Tormato" zvokom pokazali, kaj je prihodnost, kateri so sledile novovalovske skupine (The Police). Podobno so "nori Britanci" v tistem obdobju obdolžili tudi King Crimson, ki so se ravno takrat ponovno združili in zazveneli preveč "moderno" komercialno. Nadvse "pametni" britanski kritiki so v osnovi King Crimson "prepovedali" pisanje hitov, "dovolili" pa so jim še naprej "teženje" po mili volji. Kot da med "Red" in "Discipline" ne bi preteklo sedem let. Kakšni nesmisli!

Okej, pojdimo nazaj k Yes! Magija z Andersonom je izginila, prav tako dolge solistične točke med Rickom in Steveom. Sicer odlični Geoff Downes je pristopil na klaviaturah, kot tisti člen, ki v osnovi skrbi za polnost zvoka in njegovo globino. Medtem, ko se je Rick izrazito zatekal k soliranju, pa Downes skrbi s svojimi aranžmaji za kompaknost pesmi in gradnjo izredne atmosfere. Na tej točki je glasba izgubila na kompleksnosti, pridobila pa je na rokovski udarnosti.

Tu je sedaj Howe dobil popolnoma proste roke. Na "Tormato" sta pustila Rick in Steve vtis kot, da med solažami ne delujeta več na isti valovni dolžini. Kemija med njima ni več delovala 100%. Steve je tako na "Drama" albumu znova zadihal s polnimi pljuči in njegov unikatni izraz kolizije jazz in rock'n'rollerskih prijemov deluje znova sveže in bolj samozavestno. Steve je opustil preizkušanje novih zvokov in spet uglasil svoje inštrumente rockersko navito. Kitara nosi znova Howeov klasični "Going For The One" zvok v solažah. S skrajno zmetaliziranim uvodom se odpre Machine Messiah, ki bi jo brez težav lahko preimenovali kar po naslovu albuma v Drama. Yes so Andersonov deficit nekako sanirali tako, da so v osnovi visoko zveneči Hornov vokal, opremili s Steveovimi in Chrisovimi back vokalnimi harmonijami. Tako so se učinkovito približali tistemu, kar so ustvarjali z Andersonom. A magija z Jonom je manjkala.

Album nosi odlično produkcijo. Kristalno čist zvok, inštrumenti v fantastičnem ravnovesju. "Drama" je spregledana večinoma zato, ker na njej ne poje Anderson, hkrati pa je spomin nanjo skorajda izginil, ker Anderson ne želi peti teh pesmi več v živo. Zato navadno White in Sqiure vrineta glavni motiv Tempus Fugit v njuno običajno živo točko na koncertih imenovano Whitefish. Kakorkoli "Drama" je odličen album, ki je nedvomno rešil kožo Yes. Fantastična 10 in pol minutna dinamična Machine Messiah je pesem, ki združuje tipične Yesovske prog prijeme s pravim rockerskim pristopom trše kitare, ki kot vedno ponuja raznobarvno paleto prehodnih okraskov. Pesem Into The Lens je ena tistih fantastik, ki so definitivno po krivici ostale prezrte vse do danes, z odličnim kitarskim aranžmajem, nasploh v refrenu, ki spominja na bitje sodne ure. Into The Lens še enkrat več potrjuje vso genialnost Stevea Howea in njegov izredni občutek, kadar je potrebno oživeti določeno situacijo. Plošča ima v celoti melanholični pridih, kot da Yes nosijo to pot neznosno bolečino. Machine Messiah ponuja skozi poezijo in samo kompozicijo tisto soočenje z realnostjo, ko se predaš vladavini nove vere, da dokončno podjarmi tvoje srce.

Definitivno "Drama" zaključuje neko obdobje skupine. Predstavlja hkrati tranzitni album ter neke vrste prekurzor za tisto, kar se bo zgodilo tri leta pozneje. Andersona si je na "Drama" albumu kar težko predstavljati. Rockerski utrip na njej, bi se le stežka ujel z magijo njegovega nežnega, krhkega, angelskega soprano vokala. In ravno to so Yes tri leta kasneje naredili. In za povrhu vsega neverjetno uspešno. Kar od skupine, ki s svojo kreativno svobodo na slehernem koraku stalno preseneča, sploh ni presenetljivo.

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.