www.firegoat.com » Recenzije » Gamma Ray
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Gamma Ray - "Sigh No More (re-release)"
Sanctuary / Noise 2002

Leto 1991. Težki časi za takratne power metalce, ali bolje rečeno klasične heavy metalce. Razcvet thrasha, grungea. In nemška heavy metalska scena? Veliko "pravih" metalskih skupin je podleglo pritisku založb. "Mehki" Helloween so se npr. že smešili posnemajoč takratne trende. Eni redkih, ki se niso predali, so bili npr. Blind Guardian s "Tales from The Twilight World" ali Running Wild s svojo demonstracijo najčistokrvnejšega heavy metala in ploščo "Blazon Stone" in tako klasični sceni reševali čast.

Prav tako se je godilo Gamma Ray. Začeli so posnemati trende, hoteli so zveneti bolj komercijalno. Beating je postal ameriški. Celo glamersko so zveneli ("Countdown"). Kljub temu, da je Scheppers odpel skozi ploščo na še višji kakovostni ravni in da je Kai pridobil v svoje vrste izjemnega bobnarja Ulija Kuscha in Dirka Schlächterja (ritem kitara), ki še danes basira pri gama žarkih, vse skupaj ni kaj dosti pomagalo. Postava je bila zares sijajna. A za kaj več kot kopiranje klišejev ni služila.

In glasba? Enostavni odprt rifing. Ritmi so postali gruvajoče nastavljeni. Preveč so posnemali druge in niso več sledili samim sebi. Poslušajte samo "(We Won't) Stop The War", ki po rifu v predrefrenu in intru spominja na Savatage s Crissom Olivo (seveda ne po zvoku). Velikokrat je kitara podvržena funky šklepanju ("The Spirit" ali "Changes") in enostavne solaže so spuščene kar skozi vah efekt. Tipično za Ameriko. Ja, delta Missisipija je le predaleč za domet Gamma Ray. Prodali so duše. In kaj dela na ploši hardroker "Father And Son", ki pomeni popolno zgledovanje po takratni zgodbi o uspehu imenovani Bon Jovi? Srednji del "One With The World" pa nosi identični nasemplani ritem kot "Blood Red Skies" od Judas Priest.

Vseeno so spravili iz sebe nekaj komadov, ki so dosegali nivo prvenca in sicer "As Time Goes By", "Start Running" ali "Dream Healer". A žal premalo. Plošča v osnovi ni slaba, a to niso pesmi, ki bi jih pričakovali od Kaia Hansena. Enostavno so Gamma Ray za trenutek pozabili kdo so. Zato so bili tokrat neprepričljivi. V tej novi remastrirani verziji je med tremi bonus komadi dodan tudi Rainbowsko zastavljeni "Who Do You Think You Are", ki je izšel v tistem davnem času kot single in ki ga na originalni izdaji plošče "Sigh No More" ni.

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.