 Cadaveria
- "The Shadows' Madamme" Scarlet Records / SPV 2002 Včasih se zgodi, da že uveljavljeni ustvarjalci neprijetno presenetijo s povsem neizvirnim in podpovprečnim izdelkom. Ravno tak izdelek prihaja iz sosednje Italije. Približno leto po razhodu Cadaverie (vokal) in Flegiasa (bobni) z (precej izvirnimi in kvalitetnimi) Opera IX sta tu že izdelka novonastalih Cadaveria (z že omenjeno vokalistko) kot tudi (prenovljenih) Opera IX. Flegias bojda kruli v death metal skupini s tradicijo, ki sega v osemdeseta. Ko sem slišal nov izdelek Opera IX, sem zgolj razočarano zavzdihnil in pomislil - morda pa je bila ravno Cadaveria nosilka kreativnosti v skupini. Morda pa je poleg (mestoma presenetljivo brutalnega) vokala prispevala še tisto nekaj, zaradi česar so Opera IX bili izvirni, drzni, agresivni in obenem poslušljivi okultnomitološkogotskoblack... metalci. S to mislijo sem pričakal prvi izdelek Cadaverie, ki je svojo zasedbo sestavila iz pretežno session, a izjemno kvalitetnih glasbenikov. Vse je kazalo na to, da se bo tu nadaljevala tradicija Opera IX. Napaka. "The Shadows' Madamme" zveni preprosto posiljeno in nedodelano. Očitno je, da si želi v vsem zveneti drugače in "bolje" od Opera IX (pa najsi bodo izjave za medije kakršnekoli že so) in pri tem žalostno propade. Vokal - trademark Cadaverie in nekdaj tudi njene bivše skupine - je odločno nazadoval. Čisti vokali so, nekam na silo in brez kakšne posebne povezave z glasbo, samplani, kar pa ne skrije dejstva, da je Cadaveria nekaj izgubila na posluhu. Barva glasu je primerljiva z nekakšnim renčečim jamranjem, kosmato odmevajočim zaradi samplanja, daleč pod nivojem tega, kar je mogoče slišati na "Sacro Culto" ali pa "The Black Opera" (oboje Opera IX). Vse skupaj pa še poslabša dejstvo, da je čistih vokalov odločno preveč - opazno več kot "jeznih". Le tako lahko opišem tiste vokale, ki niso čisti. Saj ne da bi bili slabi... pravzaprav sem si ob njih kar oddahnil. Če bi bil cel album odpet v tem slogu, bi bil vsekakor vsaj malo boljši. Vendar pa so svojčas zveneli nekako bolj pristno. Instrumentalno je album iz tehničnega stališča zadovoljivo odigran a vse prepoln klišejev (od rifov naprej...). Stilsko gre za nekak srednje hiter gothic/black, ki niha med mlačno neodločnim in prenatrpano zmedenim. Prehodi so nejasni, solaže - čeprav dobre in solidno odigrane - so nevmesne in dajejo občutek brezdušnega tehniciziranja, občasni poizkusi, da bi glasba zvenela agresivno, so neprepričljivi. Besedila in (željeno) vzdušje bi označila Cadaverio za nekako kozmično - mitološko - okulten bend... No ja, pravzaprav so zgolj "kozmificirane" kopije preprostejših, bolj neposrednih del Opera IX. Glede na zvok in zunanji izgled albuma se mi zdi, da se je skupina bolj posvetila stilistom in fotografom kot pa ustvarjanju glasbe. Polizjema je morda le naslovni komad in pa kaka svetla minuta v ostalih šestih. No ja, pa zvok je še kar v redu... še kar. Na kratko: tudi največjim fanom Opera IX in/ali Cadaverie odsvetujem nakup tega CD-ja. Duh nekdanjih Opera IX je mrtev... ali pa vsaj v globoki komi. Če vas zanima kako so zveneli, si namesto teh 38 minut čiste blamaže raje privoščite albuma "The Black Opera" ali "Sacro Culto". Če želite kozmična besedila v temnejših zvrsteh metala, pa si privoščite kakega konsistentnega in izvirnejšega izvajalca, ki še ni razočaral, npr. Vintersorga.
|
|
|||||