 Avantasia
- "The Metal Opera-Part II" AFM records 2002 Ojej, ojej! Še eni powermetalski entuzijasti, ki se ne dajo prepričati, da so stari Helloween mrtvi in da jih je kot take najbolje pustiti v prezgodnjem grobu. Toda ne! Tobias Sammet, sicer pevec novega upa nemške power metal scene Edguy je prepričan, da si zaslužijo vsaj dva "poklona", če ne celo več. Zato naj vas ne čudi, da že naslovnica deluje tako, kot da bi jo pobral iz drugega "keeperja". Že s prvim delom te metalske opere je bil deležen najboljših kritik, saj so se vsi strinjali, da je Avantasia končno legitimen naslednik čuvarja sedmih ključev. Da se temu nikakor ne gre čuditi, povedo že sama zvezdniška imena: Tobias Sammet (Edguy), Michael Kiske (ex-Helloween), Kai Hansen (Gamma Ray, ex-Helloween, ex-Iron Savior), David DeFeis (Virgin Steele), Andre Matos (Shaman, ex- Angra), Bob Catley (Magnum), Rob Rock (Warrior,solo,ex-Impelliterri) na vokalih!Henjo Richter na glavni kitari (Gamma Ray), Markus Grosskopf na basu (Helloween) in Alex Holzwarth na bobnih (Rhapsody) pa so poprijeli vsak za svoj inštrument, tako kot to najbolje znajo. Nekaj solaž pa odigra tudi Timo Tolkki (Stratovarius). Se pravi sami glasbeniki, ki kaj pomenijo v power metalu, med njimi celo par metalskih legend. Le kaj bi si pravoveren fan power metala še želel? Toda za razliko od prve plošče tu veliko bolj pride v ospredje Tobiasov vokal, ostalih je le za vzorec. Sicer pa jih je z izjemo Matosa in Kiskeja dovolj lahko prepoznati, saj gre za same pevce s specifičnimi lokali. Osebno sem pričakoval nekoliko več sodelovanja zlasti slednjega, saj ga je prav težko izbezati iz njegove ustvarjalne luknje ter ga postaviti tja kamor je spadal-power metal. Bolj primernega kitarista kot je Richter bi si tu težko predstavljal. Njegove monumentalne solaže zato spontano potegnejo na Gamma Ray, kjer se glasbeni vplivi starih Helloween mešajo tudi z vplivi ostalih power metal bandov, predvsem Edguy. Sicer pa je tudi nekoliko bolj surova in manj vesela od prvega dela, najbolj zgovorna sta glede tega "The Final Sacrifice" in "Memory", kjer se izkaže zlasti DeFeis s svojim romantično-barbarskim vokalom. Pohvaliti je treba tudi Catleya (Tree of Knowledge), ki je s svojim vokalom prinesel nekaj potrebne svežine glede na prvi del. Seveda celoten izdelek v glasbenem smislu ni prav nič novega, kar sem že večkrat poudaril, razen tega da so za razliko od Helloween in večine podobnih bandov 14-minutni komad dali že kar na začetek. "The Seven Angels" je zato lahko označen za najbolj prepoznaven komad na plošči, saj vsebuje največ vokalnih linij in variabilnosti. Tokrat se bom bolj posvetil štoriji, ki sploh ni tako klišejska kot se morda zdi. Za relativno otročjo fasado se skriva globlja zgodba s sporočilom. Kljub temu, da ste prvi del zgodbe izvedeli že v prvem delu, bom poskušal na hitro obnoviti celotno zgodbo. Mladi in obetavni ministrant Gabriel (Sammet) je dolgo živel v prepričanju, da je božja služba končna solucija naše odrešitve. Zato je popolnoma neprizadeto opazoval, kako so njegovi dominikanski bratje vsak dan sežgali kako "čarovnico". Nič čudnega, kajti to se dogaja v Mainzu, leta gospodovega 1602. Nekega dne, ko obišče stolp kjer so zaprte "čarovnice", z grozo ugotovi, da je med njimi tudi njegova polsestra in prijateljica iz otroštva Anna (Sharon Den Adel). Ona "satanova nevesta"? Dolgo ne more verjeti svojim očem, zato prosi za nasvet svojega dominikanskega mentorja in vzornika, starega meniha Jakoba (DeFeis). Ko ga obišče pa ugotovi, da stari mož nekaj prikriva, potem ko naglo skrije knjigo, katero je navdušeno bral. Gabriel posumi, da gre morda za kako pogansko knjigo, ki so bile takrat prepovedane. Po tem, ko ga prosi za pomoč pri Anninem primeru, ga ponoči premaga radovednost. Zato se na skrivaj napoti do knjižnice. Razočaran ugotovi, da gre za zelo staro knjigo, ki pa nima nobene zveze s čarovništvom. Napisana je bila v njemu neznanem jeziku in pisavi, povrh vsega pa se mu na konice prstov prilepi še nekakšna črna snov, tako da stari Jakob naslednji dan z besom ugotovi, da je nekdo šaril po prepovedani knjigi. Medtem ko pošlje Gabriela na izpoved grehov, zahrbtno pozove vojake in ti ga med molitvijo aretirajo. V ječi naleti na starega druida Vandroiya (Kiske). Ta mu razloži situacijo, skupaj uspeta pobegniti. Odpadnik in heretik zbežita iz Mainza v Rim. Po naključju pa je tam tudi Jakob in njegova stara prijatelja, papež Clemens (Oliver Hartmann) in kardinal Bicken (Rock), ki imajo precej mračne načrte. Poenostavljeno: s pomočjo sedmih svetih knjig, katere bodo združili v spiritualnem svetu, bodo dokončno prejeli univerzalno razsvetljenje in to je po njihovem mnenju vsemogočna moč s pomočjo katere bodo lahko še na veke vekov vladali zmedenim "ovcam". Medtem druid Gabrielu razloži skrivnosti knjige ter svoj strah, da bi knjiga prišla v roke tako nevarni in močni inštituciji kot je RKC. Z druidovo pomočjo mu uspe priti v ta domišljijski svet, kateremu vladajo škratje in vilinci. Uspel je odkriti nov, spiritualen, nematerialističen svet imenovan Avantasia, ki sledi filozofiji univerzalne resnice. Se pravi popolno nasprotje od materialističnega, racionalističnega in pokvarjenega sveta, v katerega je prej verjel. Vodja vilincev Elderane (Matos) mu razloži kako naj pristopi k problemu. Prehod, oziroma vez med obema svetovoma predstavlja Stolp. Ta je nekakšen simbol vsega zla, ki ima moč kontrole in manipulacije nad materialnim svetom. O tem najbolje govori simbol stolpa - znak za dolar. V njem je zaprt nek demon, ki se ne sme osvoboditi, kajti potem bo domišljijski svet za vedno pozabljen. Avantazijci se bojijo, da bo nekoč ravnovesje zrušeno, da bodo zle sile dobile proste roke in materialistični svet bo tako dokončno nadvladal fantazijskega, oziroma spiritualnega. Gabrielu nekako le uspe preprečiti, da bi se cerkev polastila vseh svetih knjig. Papež in škof se ustrašita božjega srda, ko spoznata, da jima je spodletelo. Tavata po fantazijskemu svetu, ki je njima, starima mračnjakoma in materialistoma, nerazumljiv. Prepričana sta, da ju je bog kaznoval in zato sedaj blodita po tej obliki "pekla". Gabriel dokončno spozna svojo zablodo in se odloči da bo poskušal osvoboditi tudi ostale duše, za katere še obstaja upanje. Jakob, za katerega je le malo upanja, se odloči za duhovno prenovo. Gabriel se nato odloči, da se bo spopadel s pošastjo v stolpu. Skupaj s škratom Regrinom (Hansen) gresta usodi nasproti. Škrat umre in Gabriel se počuti krivega za njegovo smrt. Odloči se, da bo rešil Jakoba in Anno, zaradi katerih se prav tako počuti krivega, zato se odpravi nazaj v materialistični svet. Konec je seveda tak kot v vsaki pravljici. Gabrielu naposled uspe rešiti deklino še preden jo rabelj odvede na grmado. Skupaj pobegneta v Avantasio in naposled ex-ministrant Gabriel spozna univerzalno resnico - ljubezen. In potem sta seveda živela srečno do konca svojih dni. Eh, tako nekako zaključi naš novopečeni pravljičar. Sicer pa ne morem reči, da ima Sammet bogve kakšno žilico za fantazijske zgodbe. Tudi sam je priznal, da niti enkrat še ni prebral Gospodarja prstanov, glavne ideje pa si je večinoma sposodil prav od tam ter od drugih znanih avtorjev, npr. Eccove- Ime rože, kar je več kot očitno... Sicer pa je tu stalno prisotna pravljična številka sedem (sedem knjig, sedem razodetij, sedem prstanov, sedem ključev...). Hm, le kje smo že vse to zasledili?
|
|
|||||