www.firegoat.com » Recenzije » Axel Rudi Pell
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Axel Rudi Pell - "Shadow Zone"
SPV 2002

Začetno obdobje do albuma "Black Moon Pyramide", je Axla nesrečno enačilo kot nemškega Ritchiea Blackmorea. Od omenjene plošče dalje, pa si je z vsako naslednjo izboril nekaj novega prostora pod svobodnim soncem. Z zadnjim izdelkom "Shadow Zone", je Axel Rudi Pell dokončno potrdil svojevrstni glasbeni slog s koreninami v hard rocku, ki je jasen in takoj prepoznaven. Vendar je beseda hard rock le preohlapna v tem primeru. Axel je zvok skrajno zmetalizitral in povampiril. Kitara je strupena in prekleto živa.

Da je poba še naprej povezan z okultizmi, priča znova v temno modro vijolično barvo odeta naslovnica z okamenelimi križarji, v daljavi nje se dviga svetloba (razodetje?), vse skupaj je okrašeno s pisavo, kot bi jo vzel iz kakšne "kabale". Besedila so kot vedno zopet polna mistike in črne magije, v njih pa se dotakne tudi kritik na račun kolesja zahodnoevropske družbe ("The Edge Of The World" in "Under The Gun").

Besedila vrhunsko dodelanih pesmi dobesedno oživijo in atmosferičnost pesmi doseže svoj vrhunec v inštrumentalnih delih. Axel si vedno vzame čas in počasi napleta dramo. Ozadje inštrumentalnih delov perfektno pokrivajo klaviature, včasih tudi zvok orgel ("Live For The King", "Time Of The Truth", "Heartbreaker", "Under The Gun"). Torej inštrumentalni deli v katere je vpletena glavna solaža (v mislih imam tisti hitri Axlov hammering), se obvezno začenjajo z uvodi, ki jim sledi lahko tudi večih pasaž, v katerih se izmenjujejo melodije in tempo pesmi, zaključki teh inštrumentalnih delov v pesmih pa zopet duhovito preidejo nazaj na glavni rif ali pa se zlijejo z refrenom. Kot bi imel še eno pesem vgrajeno znotraj pesmi. Zatorej naj vas ne čudi dolžina posameznih pesmi, ki ob poslušanju še kako prehitro minejo. "Under The Gun" je odlična izbira za konec plošče. Kot bi šel iz pekla v nebo. Axel jo zaključi v poklon svojemu idolu J. Hendrixu in pri tem uporabi uvodni motiv Hendrixove "Purple Haze", vendar ga odigra komaj prepoznavno in na svojstven način. Skozi vah efekt, katerega poslednji toni izginjajo skozi odmev reverba in naznanjajo konec plošče. Krog se zaključi, zgodba je končana. Da je vse prepustil občutkom se še posebej odraža npr. v pesmi "Time of The Truth", kjer možakar raje ostane v kvintah in lomi solo z zategovanjem, kot pa da bi usul rafale nahitro odigranih lestvic skozi svoje magične prste. Genijalno!

Kaj pa ostali člani? Pevec Johnny Gioeli z Bon Jovijsko barvo glasu si je privoščil dobro mero improviziranja s svojim raskavim glasom, ki na vrhuncih (refreni) preide zlasti ob višjih sekvencah v poln čisti vokal, ki ohranja vso moč. Perfektno! Potem je tu kralj bobnov ali Mike Terrana. Zanj tako ali tako velja, da je trenutno eden najbolj iskanih bobnarjev, zakaj ne bom posebej poudarjal. Zvok njegovih uglašenih bobnov, podkrepljen z "debelo" bas linijo, je poln in daje glasbi še dodatno širino. Vsak Mikeov prehod je na pravem mestu. Klaviature so osredotočene na polaganje linij v ozadju. Vedno pa postanejo intenzivnejše zlasti pri glavnih rifih in refrenih. Vsi inštrumenti so popolnoma izrazni, kar drži "Shadow Zone" v enkratnem ambientalnem in živahnem ravnovesju. Popolna perfekcija!

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.