www.firegoat.com » Recenzije » Star One
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Star One - "Space Metal"
InsideOut 2002

Arjen Anthony Lucassen ali očka "Ayreon", izumitelj vesoljskega metala je na specifičen način obdelal devet filmskih uspešnic s področja znanstevne fantastike (Star Treck, Odiseja 2001, Star Wars, Dune, Blade Runner ali Alien). Okoli sebe je Arjen zopet zbral zanimivo ekipo. Predvsem je posebno skrbnost namenil izbiri vokalov. S kombinacijo kristalno čistega vokala Damiana Wilsona (ex-Threshold) in globinsko naravnanega Russella Allena (Symphony X) je zagotovil enkraten kontrast, ki pride najbolj do iztraza v "Intergalactic Space Crusaders". Oba pevca imata izreden občutek za glasbo in možnost improvizacije sta maksimalno izkoristila. Poleg njiju sodelujeta v preostalih vlogah še Floor Jansen (After Forever) in Dan Swano (Nightingale). Danove in Floorine pevske sposobnosti je uporabil Arjen predvsem na delih pesmi, kjer želi dvigniti vzdušje, vse težje sekvence podložene s težkim riffingom, pa odkričita Russell in Damian. Floorin vokal je podložen z večglasnim petjem predvsem v refrenih (npr. "Perfect Survivor" ali indijansko zveneče odpeti verz "High Moon"), Dan pa odpoje navadno uvodne verze, ali verze postavljene v umirjenih prehodih pesmi ter s svojim basiranjem skrbi za visoko vzdušje.

Glasbo krasi izredna dinamika in širina. Širina v smislu polnosti zvoka. Analogne klaviature in bas kitara dodajajo bobnom, ki jih odigra Ed Varby, potrebno globino, Arjen pa je zopet pokazal kako genijalen občutek ima za pisanje glasbe, saj so pesmi zopet zgrajene uravnovešeno. Nikjer osladno. Melanholični deli so izredno atmosferični, predvsem po zaslugi dodanih Hammond orgel, kjer pa se Arjen preizkusi v soliranju na električni kitari, združujejo njegove solažce praktično vse. Zategovanja strun je dovolj, hitrost ne prevlada nad melodijo, zatorej je udarnost zagotovljena. Flenger in tremelo sta stara Arjenova znanca, ki jih tudi tokrat pridno uporablja. Zvok je tipično stratokasterski (po modelu električne kitare Fender Stratocaster). Včasih dobim občutek, kot bi se naselil duh Davida Gilmoura vanj. Solaže niso predolge, niso zatežene in ne pomenijo nikakršne šolske demonstracije v stilu: "Poglejte me, jaz odigram najhitrejše lestvice na svetu!"

Kdo pa zares solira z nevidnimi prsti, se lahko prepričamo pri "Master Of Darkness", kjer se vključita v pesem Gary Werhkamp ("Shadow Gallery") na kitari in Jens Johansson ("Stratovarius") na klaviaturah. Oba uprizorita dvoboj svetlobnih mečev Dartha Vaderja in njegovega sina Skywalkerja mlajšega. Naj opišem na tej pesmi primer porazdelitve pevskih vlog. Dan Swano z atmosferičnim brundanjem v vlogi Skywalkerja, Damian Wilson kot Yoda, ki ga svari, naj ne bo zaletav pri izpolnjevanju zadanih ciljev, kjer pa pobesnijo kitare in klaviature, se Russell kot Darth nič kaj prijazno ne odzove na sinovo izzivanje. Dovršenost in perfekcijo zasledimo v vseh pesmih, zato se je težko odločiti za najljubšo. "The Eye Of Ra" (tema iz filma Star Treck) vključuje največ elementov progresive in temu primerno "nacefrani" so tudi rifi v njej.

Glasba je zvokovno blizu "Ayreon", slogovno pa pomeni določen odmik. Zlasti progresivnih elementov je manj, zatorej se približujemo bolj klasičnemu heavy metalu in hard rocku. Seveda so pesmi vsaka zase zgrajene izredno raznoliko in niti za trenutek ne pustijo poslušalcu, da bi se slučajno dolgočasil. Nepredvidljivost, atmosferičnost in udarnost tega izdelka so kvalitete, ki jim lahko zavidajo mnogi glasbeniki. Produkcija je izvrstna, vse je v ravnovesju. Fantastična fantastika četrte dimenzije!

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.