 Yes
- "Tormato, 1978 re-release" Rhino Records 2004 Yes: Tormato 1978, re-release (Rhino Records, 2004) "Tormato" je zanimiv album, ki prikazuje Yes na točki velikih sprememb. Na meditativne odklope več minutnih epskih pesnitev lahko pozabimo. Zvok je revolucionarno svež in zanimivo je, da pravzaprav vsaka pesem nosi popolnoma drugo produkcijo. "Tormato" je album kjer ljudje izgubljajo vse preveč energije ob diskusijah kako naj bi moral album zveneti in kako bi moral bend na njem komponirati pesmi. Neumno bi bilo, da bi skupina skušala ponoviti nov "Fragile" (1972) ali "Tales From Topographic Oceans" (1973) album. Za Yes namreč ni obstanka, vsaka plošča je poglavje zase in tudi "Tormato" je popoln unikatni posebnež, odličen v vseh pogledih, ki je ostal do danes nerazumljivo podcenjen. Zakaj? Yes so opustili dolge sanjave epe s katerimi so dotlej razvajali ljudi in se večinoma osredotočili na pisanje krajših pesmi oziroma pesmi z repom in glavo. Zvok je popolnoma drugačen, zelo precizen in prefiltriran, včasih zveni kot bi ga natančno precedil pralni stroj. Zlasti se to pozna ob Howeovem eksperimentiranju s popolnoma novimi zvoki, ki se precej odklanjajo od osnovnega zvoka, ki smo ga vajeni slišati iz njegove Gibson ES 175. Album se odpre s pesmijo Future Times/Rejoice z "snare driveom", ki oživlja pravi marš vojaških čet. Moderni zvoki Rickovih klaviatur, ki je popolnoma opustil uporabo Hammond orgel, se prav na "Tormato" najbolj vneto in Rick ne skriva vsega svojega entuzijazma nad najnovejšimi pridobitvami glasbene industrije na področju razvoja sintesajzerjev. Prav Rick je s svojimi svežimi idejami in zvokom v bistvu nakazal kam se bo nagnila pop rock produkcija takratne mainstreamovske glasbe od Human League do Talking Heads. Album vsebuj dva odlična rokerska "beat the drum" komada Don't Kill The Whale in Release, Release ki se navezujeta naravnost na otvoritveno točko prejšnje plošče "Going For the One" (1976) in njen naslovni komad. Udarno, tekoče in na čistih rokerskih akordih. Pravo zvočno nasprotje ponudijo Yes s komadom Arriving UFO. Ta je pravzaprav eden vrhuncev plošče. Najbolj zbode v uho duhovit in nikdar slišan zvok Howeove kitare, ki "račje trobi" kot bi se znašel sredi hord malih zelenih bitij, k s svojimi vesoljskimi plovili veselo jurišajo z Marsa na Zemljo. Znova sta Rick in Steve med Arriving UFO v fantastični medsebojni komunikaciji in pesem se nenehno popolnoma nemoteče preliva skozi bolj zaokrožene rockerske prijeme ter tiste "vesoljske", ki so kot vedno, založene z obilico najbolj norih zvokov kitare in klaviatur, ki si jih lahko zamisliš. Steve s svojim "popačenim" kitarskim zvokom včasih zveni resnično tako, da dobiš občutek, kot da sta v skupini pri tem komadu igrala dva klaviaturista. "Tormato" je dinamičen album zaradi svoje izreden slogovne in zvočne kontrastnosti. Med živahnejše pesmi sta vdeta nežni Madrigal, kjer Jon s čutnim vokalom, Steve z akustično kitaro in Rick s čembalom, ustvarijo grandiozno atmosfero, ki le dokazuje da imajo fantje pravo keltsko kri v sebi. Onward je druga odlična balada, ki nosi popolnoma drugo vzdušje in magijo in perfektno umirja visoko zveneče in naelektreno leteče trenutke v Arriving UFO je z prelepo večpaletno vokalno harmonijo, ki le dokazuje da se je zgodba o Yes začela tam kjer se je končala The Beatles. Se pa Yes zelo narahlo dotaknejo tiste svoje slavne ere super dolgih komozicij z On The Silent Wings Of Freedom. Katarzični napad ritem linije zasipa z rafali poslušalca, bas kitara polno doni in reže skozi komad. Del te pesmi uporabljajo Yes tudi danes na svojih živih nastopih med inštrumentalim vložkom ritem linije imenovanim Whitefish ("White" izvira iz Alanovega priimka, "fish" pa je Squireovo "partizansko ime" ki si ga je pridobil po tem, da je bil včasih sposoben preždeti po cel dan namakajoč se v svoji kadi). Zanimivo je da Yes končajo pesem in s tem ploščo ravno v trenutku, ko najbolj zrajcajo ušesa. Posklušalca tako prevzame rahel jezni občutek, ker si bi zaželel da bi je Yes "vlekli" solaže še kakšnih dodatnih deset minut več, pa nasprotno bliskovito in nenadno presekajo in zaključijo komad. Ljudje se neradi sprijaznijo s spremembo, ki je nujna v življenju. Lepo jim je, ko se ustalijo in ko se ponavljajo vzorci in življenjske navade navidezne "varnosti" v vsakdanjiku. Kar posledično vodi v apatijo posameznika in družbe. Apatija, ki jo je ustvarila ta dolgočasna kultura denarja. Zato posledično tudi "Tormato" ušesom navezanim na "Relayer" (1974) ali "The Yes Album" (1971) nikakor ni po godu. Kaj bi namreč spreminjal nekaj kar vzbuja prijetne občutke, iz katerih ego črpa vse kar rabi. Težko se mu je prilagoditi na novosti. In "Tormato" je takšna revolucionarna novost. Torej ljudje se držijo vzorcev, kar jim oža odprtost uma za stvari, ki so prav tako lepe, a zaobidejo ljudi, zaradi otopelosti v katere nas pahne posnemanje . In pesem Release, Release ravno spodbuja k temu, da sprejmemo vse, kar nas obdaja, z ljubeznijo in pustimo te ustaljene, okorele vzorce, ki se jih oklepamo v vsakdanjiku ter se osvobodimo nadzora "varnosti", ki mu sužnjimo kot ujetniki strahu. Kot vidite se poezija ni mnogo spremenila. Slog in zvok na "Tormato" je sicer obrnjen na glavo glede na npr. "Close To The Edge" (1972), a razlika v posredovani misli med "get ups/get downs" iz naslovne pesmi omenjene plošče in "rounds" iz Future Times/Rejoice je praktično nična. Zeleni jezik skupine je najbolj impreasivno vtkan znotraj Don't Kill The Whale, ki po besedilu resnično spominja na govor kakšnega indijanskega modrega poglavarja. Ne gre le za častitev živali, pač pa velikega duha - velikega učitelja v tem materialnem svetu. Medtem, ko so indijance skoraj iztrebili, pa smo mi pozabili na modrosti, ki smo jih včasih poznali in spoštovali. Uf, skoraj bi pozabil na bonus komade, zakaj vam takoj povem. Teh je kar deset, a niso posebne omembe vredni. Kakovostni preskok med njimi in komadi na "Tormato" je izreden. Bonus komadi so povečini krajše pesmi, popolnoma brez solaž in dosegajo tisto osnovno stopnjo, ko idejo spraviš na trak ravno "za silo", da ne pozabiš motiva katerega si se domislil. Te pesmi so res zanimive za prave fane, medtem ko se življenje ostalim brez teh komadov ne bo kako posebno spremenil. Mnogokrat le enostavno konstruiran rock'n roll. Neverjetno, da je to ustvarjal bend, ki je spravil iz sebe "Tales From Topographic Oceans". A najbolj drastične spremembe so skupino šele čakale. Zanimiva pesem je Countryside. To je napisal Steve Howe že leta 1970 ter jo prvič uporabil v inštrumentalni izvedbi na svojem studijskem albumu "Turbulence" imenovano Corkscrew. Različico tega komada z brundajočim Steveom na vokalu je moč najti na njegovem albumu "Homebrew 2" (2000) z naslovom Resistence Day. Countryside je "yesovska" verzija, ki ob primerjavi vseh verzij najlepše prikaže pravzaprav kaj pomeni Andersonov vokal v glasbi, saj v njej venomer pričara neponovljivo magijo in svojsko vzdušje, ki naredi Yes svet tako čaroben. Omembe vredna je tudi zgodnje verzija Does It Really Happen ("Drama", 1980), z naslovom Everybody's Song s popolnoma drugo kemijo, kot jp ponujajo Yes na svojem naslednjem studijskem albumu. Zadnji bonus komad ima pravi blažilni učinek za ušesa, glede na šablonsko predvidljivost ostalih. Gre za inštrumentalno orkestralno verzijo Onward, ki prinaša odličen trenutek sprostitve. Resnično, brez teh bonus komadov na tej ponovni izdaji, bi prav tako šlo. "Tormato" je v obdsobju "zlate" postave Yes kritično podcenjen album. Nerazumljivo. Vse le zaradi pričakovanj množice. Hkrati nas "Tormato" jasno ločuje od obdobja ustvarjanja klasičnih Yes in se navezuje na drugo obdobje osemdesetih, ko so Yes vrtoglavo zapluli v vode nastajajočih trendov in jih pričeli vgrajevati v svoje glasbeno telo. "Tormato" zato pomeni pravi tornado!
|
|
|||||