www.firegoat.com » Recenzije » Seven Witches
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Seven Witches - "Xiled To Infinity And One"
Sanctuary 2002

Glede na dejstvo, da smo trenutno priča "postrevival" poplavi vseh mogočih skupin, ki jih forsirajo založbe na trg in nosijo nazive "supreme", "melodic", "symphonic" itd... "power metal", se ti kar odvali kamen od srca, ko imaš priložnost seči tudi po nečem, ki izvira iz korenin tipičnega "old school speed" brezkompromisnega heavy metala in tudi resnično pripada temu valu glasbe.

Kitarist in vodja "Seven Witches" Jack Frost ("ex-Frostbite", "ex-Savatage") je pridobil k sodelovanju na plošči mojstre, katerim je tradicionalni ameriški heavy metal tipa skupin "Warrior", "Metal Church" ali starih dobrih "Vicious Rumors" v krvi. To sta pevec Wade Black ("ex-Crimson Glory") in bobnar Brian Craig ("Destiny's End"). Pri sami produkciji je Jacku pomagal nihče drug kot Joey Vera ("Armored Saint", "Fates Warning"), ki je medtem že zamenjal basista Billyja Meza.

Vse pesmi bazirajo na klasičnih odprtih rifih. Tu ni prostora za kakšne lepotne okraske dolgih introv, ali "sugar-baby" vložkov na klaviaturah, ki se jih poslužuje kopica novih power metal skupin, v iskanju zaslužka pod "svobodnim" nebom. Le malo "poliranja" je prestala plošča, kar je vse hvale vredno. Solaže so kratke, enostavne, perfektno vgrajene v pesmi ter v ničemer ne zmanjšujejo udarnosti izdelka. Tukaj pride do izraza vsa Jackova izvirnost ustvarjanja rifov, kjer je fant končno našel svojo svobodo. Od vseh pesmi odstopa le "Warmth Of Winter", ki je v celoti bolj grungersko obarvana.

Še posebej ugaja uvodni rif pesmi "Eyes Of An Angel", ki je enkraten primer kako dvigovati udarnost skozi pesem, ki je še posebej izražena ob vključitvi Brianovega dvojnega bas pedala tik pred refrenom in skozi refren. Bas linija je lepo slišna skozi celotno ploščo in nikdar povožena s produkcijo visoko dvignjenih kitar ali forsiranja dvojnega bas pedala bobnov in zvenka činel, ki je značilna za nemške power metalce ali kakšne skandinavske spolirance tipa "Falconer" ali "Narnia".

Na predhodniku "City Of Lost Souls" smo bili lahko priča priredbam "Pounding Metal" ("Exciter") in "Hell Is For Children" ("Pat Benatar"). Tokratnemu izdelku se je skupina odločila dodati "See You In Hell". Gre za izvrstno odigrano priredbo originala skupine "Grim Reaper", ki jo v duetu odpojeta Wade in posebni gost Joe Comeau ("Annihilator").

Na ploščku pa pesem "The Burning" odpoje nek drug poseben gost. Jon Oliva ("Savatage"). To je v bistvu pesem "Incubus", le besedilo je drugo (napisal ga je Jon), ki pa ga žal ni moč najti znotraj bookleta. Poteza, ki močno spominja, ne le po Jonovem petju, pač pa tudi po glavnem rifu, na prve korake "Savatage" v osemdesetih. Na koncu pesmi lahko slišimo hudomušni komentar Wadea: "Yeah, breathtaking." Jonov podivjani rjovež ti res lahko vzame sapo, kar pomeni le eno: "Mountain King" je bil ob pravem času na pravem mestu in zopet izvrstno opravil svojo nalogo.

Torej "old school speed metal" je zopet na pohodu. S svojim doslej najbolj udarnim albumom, tretjim zapovrstjo upajmo, da bodo "Seven Witches" nadaljevali v takšnem slogu in postavi tudi v prihodnje. Člani skupine so bili pred kratkim izpostavljeni stresnim situacijam (predvsem Wade in Jack v zvezi s "Crimson Glory" in "Savatage"). Fantje "Seven Witches", držite skupaj in vse dobro na vaši začrtani poti.

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.