 Judas Priest
- "Ram It Down, 1988 (re-release)" CBS Records 2002 S supersoničnim vzklikom in topovskim granatiranjem razpoložljive artiljerije benda naznanja "Ram It Down" že po prvih nekaj trenutkih vrnitev h koreninam. He, he, kje je spolirano melodiciranje preko sintesajzerjev? Ni ga (skoraj!) več. Priest so ubijajoči na "Ram It Down". Zvok celega benda je dvignjen za nekaj potenc in Judas Priest razgrajajo, trpinčijo motorje in kar je glavno, kot izkušeni stari mački, znova delujejo šokantno. Skratka hkrati povratek h koreninam, a v isti sapi nova nadgradnja. Kakšno fantastično solersko zmes servirata K.K. in Glenn v naslovni pesmi. Še danes je to ena najlepše izpiljenih kitarskih duelov, ki so bila kdaj koli položena skupaj. Vsebuje odlične okraske in sicer kot britev ostre kitarske licke, duhovita obešanja po tremolu, hkrati pa so solaže prava natezalnica za prste. Zares pesem, ki jo z užitkom požreš. Heavy Metal nenehno rast obeh kitaristov le potrjuje. Glennov intro v njej še enkrat več potrjuje, da se Judas Priest na "Ram It Down" ne hecajo več, pač pa so prišli znova vsem metalskim gorečnežem ponuditi pravo pest dinamita. Če se ozremo nazaj po Judas Priest starejšem repertoarju je predstavljala "Ram It Down" dotlej pravo zvočno eksplozijo. Come And Get It je že prav nevarna, a odlična bomba Hard As Iron izsesa še poslednji kanček "zdravega" razuma in Priest nas odnesejo naravnost v popolne heavy metalske sanje. Šesti komad je odlična ambientalna drama Blood Red Skies. Tu so Priest uporabili kitarske sintesajzerje zelo okusno in ne kazijo zvočne slike, ampak jo "sintiči" sedaj fantastično zapolnjujejo in ustvarjajo v komadu izredno vzdušje. Komad polno pompozne epskosti v katerem je pevec Rob Halford v središču dogajanja s svojim umetelnim sedmim čutom. Pesem je ganljiva avantura, prava mešanica čustev gneva, bridkosti, hrepenenja in v srcu žgočega ognja ljubezenske strasti. Pozor, v zvoku Blood Red Skies se sliši "nasemplani" ritem. To je opazno tudi v odlični priredbi C. Berryjeve Johnny B. Goode in kotaleči se metalski mrcini Monsters Of Rock. Dave bobna normalno, a zvok je podkrepljen s sintetično podlago. Nedvomno je bil tako izvabljen zvok skupini všeč, kajti roko na srce, se vsi novi eksperimentalni triki fenomenalno dopolnjujejo z vsesplošnim metaliziranjem in ga potencirajo. Bonus komada tega remastra, sta live verziji Night Comes Down in Bloodstone. V živo so Judas Priest, kot že neštetokrat povedano. Brez napake in kot vedno, jeklo najbolj žlahtnega porekla. Frustrirajoče je le dejstvo, da živih verzij komadov iz plošče "Ram It Down" na nobeni uradni izdaji skupine ni mogoče dobiti. No, upajmo da bodo v prihodnosti tudi to nadoknadili. Vendar pa "Ram It Down" kot celota le ne dosega ravni "Screaming For Vengeance", "Defenders Of The Faith" ali "British Steel", vsaj kar se konsistentnosti tiče. Love Zone in Love You To Death sta šibkejši točki in se težko kosata z ostalim soničnim materialom ter atmosferično dramo Blood Red Skies. Po drugi strani so tu komadi kot Hard As Iron, I'm A Rocker, Heavy Metal in seveda naslovna pesem, ki so pravi rušilci in so po zvoku, slogu in sami magiji napovedale kam potujejo Judas Priest z sledečim albumom.
|
|
|||||