 Judas Priest
- "British Steel, 1980 (re-release)" CBS Records 2001 Naj se komu zdi, da je naslov te plošče bil nalašč izbran tako, da zveni ušesom Britancev zelo sorodno, pa si po drugi strani tudi definitivno zasluži. Počilo je v Veliki Britaniji, Judas Priest pa so v tem trenutku prigonili svoj portret glasbene skupine do vrhunca. Ne bom rekel ustvarjalnega vrhunca, vendar vsi dejavniki in okoliščine ob nastanku in izdaji albuma so idealno sedle skupaj. "British Steel" pooseblja dejansko vrhunec metalske scene za leto 1980. "British Steel" je prinesel Judas Priestom nesmrtni naziv metalskih bogov. Za ta odlični album so Judas Priest, uspeli sestaviti nekaj komadov, ki se še danes radi znajdejo celo na marsikaterem komercialnem radiu. Slišati komada Living After Midnight ali Breaking The Law na Valu 202 še danes ni nobena posebnost, čeprav ob poplavi posnemovalcev rocka, slišati Judas Priest na radiu, pomeni vedno znova lepo presenečenje, ki še vzbuja upanje, da se vremena Kranjcem bodejo zjasnila. Slogovno Judas Priest niso izumili česa "v nebo vpijoče" posebnega, vendar pa je "British Steel" kot celota, album narejen s popolnostjo, tako glede samih kompozicij, kot tudi njihove izvedbe. To je album, ki nosi v srcu slehernega iskrenega ljubitelja kitar "na elektriko", posebno mesto. Tematika poezije je še naprej uporništvo, zavračanje vsega v kar nas silijo z roko v roki kleri in politiki ter poziv k nepokorščini in splošnemu vse metalskemu vstajenju, ki se je odlično ujelo z izbruhom N.W.O.B.H.M.-ja v istem letu. "British Steel" vsebuje nevtronske bombe, kot so Living After Midnight, Breaking The Law, Rapid Fire, Grinder in Steeler. Seveda je tu imenitna Metal Gods z le dvema sila enostavnima rifoma ujetima v akorda D in E ter E in F#, s katero so si Judas Priest zgradili spomenik in na najlepši možni način zaokrožuje sam portret skupine in njihovo vero v heavy metal. V The Rage pride do izraza umetnost združevanja agresivne drže z romantično sofisticiranostjo, ki jo je skupina vedno tako prepričljivo izražala tekom svoje kariere. To velja tudi za You Don't Have To Be Old To Be Wise. Oba komada vsebujeta največ melodike in epskosti plošče, čeprav "British Steel" v splošnem ne vsebuje kakšnih posebnih razpotegnjenih epsko pompoznih melodičnih trikov. Vse je odsekano na "tri štiri", brez kančka kompliciranja, komadi ostri kot britev, pristop vseh fantov pa dobesedno fanatičen. United je komad preko katerega skupina na najbolj neposreden način posreduje svojo vero množicam. Skupaj bomo vzeli pravico v svoje roke in zasedli prestol ("United we never shall fall!"). Judas Priest so vedno radi pisali takšne komade s pozivi k revoluciji, kot je npr. Take On The World ali komadi nastali v osemdesetih Rock You All Around The World, Heavy Duty/Defenders Of The Faith, ali Monsters Of Rock. O tem, kako so Judas Priest pomembni za heavy metal, priča tudi dejstvo, koliko bendov si je nadelo imena po naslovih pesmi skupine. Primeri: Sinner, Running Wild, Steeler, Rage in Exciter. Judas Priest so v Breaking The Law izpustili kitarske solaže, medtem ko je solaža v Living After Midnight tako poenostavljena, da jo človek skoraj presliši. Namen skupine je bil, da v komadih ohrani čim več prvinske udarnosti. Izrazni, kratki in jedrnati rifi kraljujejo skozi vso ploščo in pomenijo pravo malo šolo komponiranja glasbe ob kateri poslušanju takoj zavre kri v žilah. Temu v namen, so prikrojeni tudi ritmi, ki so maksimalno poenostavljeni. Judas Priest so za album "Britsh Steel" sprejeli medse novega bobnarja Davea Hollanda in postava je z njim postala stabilna za naslednje desetletje. Dave je vnesel točno to kar so Judas Priest potrebovali. Večjo mero eksplozivnosti bobnov. Bobnarski prehodi, po odhodu Lesa Binksa iz skupine, niso nikdar več zveneli tako sofisticirano in prefinjeno, a Judas Priest so potrebovali sedaj v glasbi rušilno moč in Dave je bil za to prava rešitev. Producentsko krmilo je prav tako prevzel novi mož, Tom Allom. Ta je ostal s skupino, tako kot Dave, vse do albuma "Painkiller" (1990). Marsikoga bo tale remastirana verzija zmedla, ko jo bo vstavil v CD player. Začne se z Rapid Fire. Breaking The Law, ki sicer odpre originalno izdajo albuma, se nahaja na zdajšnjem remastru za Metal Gods, kot tretji po vrsti. Gledano iz psihoanalitičnega zornega kota, je začetek plošče za povprečnega poslušalca praktično najpomembnejši del, saj je takrat koncentracija na to, kar določena plošča ponuja, največja. Po lastni presumpciji predpostavljam, da je bil leta 1980 Breaking The Law nalašč postavljen na začetek albuma in to zaradi komercialnih namenov. Z zdajšnjim remastrom, ki se odpre z Rapid Fire, pa je (znova moje osebno mnenje) končno uresničena želja skupine, ki je verjetno hotela Rapid Fire izbrati na plošči za otvoritveni komad že pred 21 leti. Ponovni izid vsebuje dva bonusa. Prvi se po naslovu zelo sklada z naslovom albuma, kar pa ne velja za slog. To je pesem Red, White & Blue. Je "osebna" himna skupine domovini (naslov se nanaša na barve v zastavi Velike Britanije). Seveda ta slavnostni napev nikakor ne sodi na noben Judas Priest album, je pa zelo zanimiva reč, ki je nastala izpod peresa skupine. Drug bonus je "live" verzija komada Grinder z British Steel turneje, kjer so Judas Priestom skozi marec leta 1980 delali družbo, kot predskupina, vroči novovalovci Iron Maiden. A to je že nova zgodba. "British Steel" je album, ki je ovekovečil ime Judas Priest. Tudi danes je to eden najpomembnejših albumov v zgodovini heavy metal rocka. Nasploh so Judas Priest v obdobju skozi drugo polovico sedemdesetih, prižgali luč in odprli prostranstva novovalovskim skupinam na tleh Velike Britanije, zelo živahna a dozirana z manjšo mero medijskega pompa, pa je postajala tudi nemška heavy metalska scena, na katero so Judas Priest prav tako naredili neizbrisen pečat. Leta 1980 se je tako stresla Zemlja, heavy metal se je znašel v fokusu množic, Judas Priest pa so z "British Steel", kot nagrado za trnovo pot, ki so jo prehodili, zasluženo zasedli metalski prestol, kajti to leto je bilo popolnoma njihovo.
|
|
|||||