 David Bowie
- "Aladdin Sane, 1973 (re-release)" EMI Records 2003 Dovolj tabujev, metal gor ali dol, tega preprosto ni moč spregledati. David pripada generaciji, ki je postavila rock in roll na noge. "Aladdin Sane", naslednik Ziggyja Stardusta, je plošča na kateri je Bowie na precej bolj drzen in neposreden način definiral svoje izkustvo imenovano rock'n'roll. Plošča je udarnejši naslednik a striktno Bowie-jev album, kjer možakar spretno in na sebi lasten način izkrivlja formatirani domet rocka z začetka sedemdesetih. To je tudi zadnja plošča, ki jo je posnel s svojo skupino Spiders From The Mars. Pri pajkih z Marsa in noremu Aladinu je takrat basiral Trevor Bolder, ki je še danes aktiven pri Uriah Heep. Eden najsenzibilnejših glasbenikov v vsej zgodovini rocka, je tokrat opustil Zyggyja in se poistovetil z osebo imenovan Aladdin Sane. Ni potrebno dolgo ugibanje, da je aseksualni hibrid bitja z druge galaksije človeških obrisov odprl vrata novih glasbenih prostranstev na stežaj. Bowie je gradil naprej na svojski različici enostavnega rock'n'rolla v kateri sta prednjačila popačeno distorzirana kitara na eni strani in klasični klavir na drugi. Zvoku je pridajal erotične palete pihalnih aranžmajev (izstopa v The Prettiest Star) in rajcljivih ženskih back vokalov ter predrugačil celoto skozi namerno razglašenost. Tako si je izboril svojsko držo pod svobodnim soncem. Po naviti otvoritveni Watch That Man, pristopi v naslovni pesmi Bowie namaskiran v Aladdina Sanea z ledenim vokalom frenetičnega pridiha. Pesem, kjer brezpogojno stopa v središče klavir, ki razvije skozi zaključni del pesmi pravi psihadelični moment, prikliče k življenju norega rdečelasca, barvno našminkanega do poslednjega kvadratnega centimetra svoje kože. Baje naj bi na turnejah v prvih desetih vrstah zavzemali mesta sami Davidi Boweiji, tako močno je narasla Bowie-jeva popularnost na račun njegovega glamerstva, ki je na stare in okorele delovalo šokantno, nesprejemljivo, nemarno, bogoskrunsko, mlade pa je Bowiejeva ustvarjalna svoboda in pogum, ki ga je izražal neposredno s svojo provokativno držo, logično privlačil - prava "bowiemania". Davidov pristop je naravnost fantastičen. Popolnoma vživet, ciničen, diziluzioniran, namerno razglašen, a v isti sapi do konca prepričljiv. Razglašen, kot je bila le Bowiejeva osebnost. Najbolj ga je žrla popularnost Ziggyja Stardusta. Medtem ko se je on že davno prelevil v Aladdina Sanea, so ljudje še kar malikovali Ziggyja. Bo Aladdin dovolj močan, da prepriča ljudi, da je Ziggy mrtev? Avantura Davida kot umetnika je sprehod skozi sobo neskončnega števila ogledal. Nekatere pesmi nosijo pravi dvojni obraz npr. Drive-In Saturday. Panic In Detroit je Bowiev spomin na poletje 1972 in severno ameriško turnejo. Melodična bas kitare Trevorja Bolderja in živahno kitarsko rifanje Micka Ronsona, ki v pesmi nedvomno izstopa, je vsidrano preko kontrastne osnove zgrajene na tolkalih. Pravi rokerski moment pošče. To velja tudi za Cracked Actor in hit v slogu starega Iggyja imenovan The Jean Genie. Priredba Rolling Stones Let's Spend Night Together ponuja vznemirljivo produkcijo Davidovega vokala, kot bi njegov odmev prihajal iz ozadja. Time je poleg naslovne pesmi in zaključne Lady Grining Soul eden atmosferičnih vrhuncev, z skrajno melanholičnim Davidom v ospredju. Hladen kot sam vrag. Kot bi korakale horde pajkov po ledeni temni sobi, preko otrplega človeškega telesa. Produkcija oddalji kitaro, ki servira nekaj prav vznemirljivih "scary lickov" na distanco, osnovo pesmi daje znova klasični klavir voden skozi glasbene prijeme jazza tridesetih in štiridesetih, ki diktira tempo pesmi. Pesem je sestavljena skupaj popolno. Vse v njej se sklada in deluje preprosto fenomenalno. Atmosferičnost v njej vseskozi narašča z vrhuncem ob zaključku. Ena najlepših balad, ki so v rocku ostale prezrte je gotovo zaključna pesem imenovana Lady Grinding Soul. Izredna melodija, z Davidovim namerno "razglašenim", razglašenim kot je oseba Aladdin Sane lahko le bila! S pristopom tankega, čutnega vokala in dotikom shizoidnega uma. Je romantični vrhunec plošče. Kemija med pajki in Aladinom je delovala na izjemni ravni. Fantje hladno otrpnejo z Davidom, ko je to potrebno v naslednjem trenutku pa razbelijo situacijo in servirajo polno mero rocka. Vendar jih je David "prerasel", ko je po tej plošči to začutil, je Spiders From Mars razpustil. Pri vsej svoji drugačnosti, druge izbire enostavno ni imel. Čutil je, da ga bend vleče nazaj. Z glam vrhuncem poletja 1973 "Alladin Sane", je novi čarovnik rock glasbe tako prepričal množice, da se kot umetnik ne le spogleduje, pač pa polno živi rock kulturo. Dekadenca in nasičena zdolgočasenost človeške družbe, je posebej izrazna skozi verze pesmi Time. Tale re-release je res skrbno izdelan. Vsebuje dva ploščka vdeta v zajetno knjižico trdnih debelih platnic, v kateri so opisani razno razni pripetljaji okrog nastanka "Aladdin Sane" in še več. Drugi plošek vsebuje neizdane pesmi odigrane v živo s poletne severnoameriške turneje (1972). Žive pesmi bonus ploščka Changes, The Supermen, Life On Mars?, The Jean Genie, Drive In-Saturday ali John, I'm Only Dancing zvenijo veličastno svojsko, rockovski monument "Aladdin Sane", pa je album, katerega po en izvod bi moral najti svoje mesto v slehernem stanovanju. Brezčasna umetnina!
|
|
|||||