 Yes
- "Close To The Edge, 1972 (re-release)" Rhino Records 2003 1972! Kakšno leto! Dva studijska albuma za Yes! "Fragile" je dal trdno ustvarjalno osnovo sanjskemu teamu Anderson/Squire/Wakeman/Howe/Bruford. Na tej osnovi so Yes gradili naprej. Močnejši in samozavestnejši kot kdajkoli, so se odločili za svojo prvo resno epsko pesnitev. Naslovno pesem namreč, ki je zgrajena iz štirih delov. Pa začnimo. The Solid Time Of Change. Ptičje žvrgolenje, jazzerski uvodni del (poznate Mahavishnu Orchestra, a še vedno daleč od tega), intenziteta narašča iz trenutka v trenutek, Yes razvijejo peklensko hitrost. Brezmejna svoboda. Če ostali vidijo obzorje, vidijo Yes še dlje, saj gledajo vedno preko njega. To so Yes! Vrhunec divjega improvizatorskega zvijanja se zlije v zaključni "crescendo"! Bum!!! Sedaj se pozibavamo s Con-Tiki-jem prvih naseljencev Peruja na valovih večne modrine oceana. Udari električni sitar, vstopi angelski Jonov vokal, odpre se nebo. Zunaj smo! Blizu namena, le malo še, za bližnji vogal stopim pogledat, kje hudiča je namen? Zakaj sem tu? Nekajkrat se bom sprehodil okoli vogala, skočil v ocean da se umijem v njegovi brezmadežnosti in uživam lesket modre mesečine njegovih valov, premagal bom strah in vzljubil neznano. Našel bom svoj dom. Ker ljubim biti ljubljen! Tu smo, tu je logika in čas. Je materija kateri skušamo, kot stekli psi, skočiti za vrat in jo razkrinkati. Mar ni vse iluzija, mar je vredno sploh izgubljati čas z iskanjem zakaj-ev in zato-jev? Med matematično "nezmotljivim" dokazom in eterično komponento ni nobene razlike! A kljub temu smo prevesili tehtnico v prid prvemu. Daleč smo od bistva, zelo daleč. Dolgo bomo hodili okrog in okrog, se sprehajali mimo bistva po vogalih, opotekajoč se po robu, premagovali vrtoglave višave in neskončnost globin preteklosti za blagor očetnjave. Bistvo, ki nam leži na dosegu rok, pa bo ostalo prikrito v duhu strahu pred neznanim iz katerega vedno znova vzklije trdovraten plevel brezmejne mržnje do drugačnosti. Miselno in posledično vibracijsko smo ujeti v Total Mass Retain. Mnogo pomladi bo prišlo in odšlo mimo nas, mi pa se bomo vrteli iz kroga v krog. Vstajali bomo skupaj s soncem, vendar ga nikdar ne ozrli. Hodili vsak večer zgarani k zasluženem počitku, namesto da bi delali "vsake kvatre" družbo modremu Mesecu. Dan za dnem. Kamen na kamen spotike. Energija nas obdaja, kozmos je z nami, a obrnili smo mu hrbet. In slepimo se, da smo na pravi poti (I Get Up I Get Down). Seasons Of Man razkriva konstantni fokus slehernega posameznika, ki hlepi po absolutnem finalnem triumfu popolnega nadzora nad vso materijo, ki ga obdaja. Obnašamo se kot stekli psi, trgamo z zobovji drug po drugem. Nadzor oddaljuje človeka od njegovega namena. V "praznem" prostoru med materialno formo je prostor izpolnjen. Glasba nima forme, mar ne? Ljubezen se lahko skozi njo iskreno izraža. Nje brezobličnost razblinja časovno spono, vendar razumska in poslušna treznost družbe (miselne vibracije mase) skrbi za to, da ostajamo večni sužnji časa. Do kdaj? Je to potrebno? Mar ni vse iluzija? Kaj je čas? In kaj ni čas? Veliki finale več kot 18 minutnega epa, obsije polna svetloba. Fikcija, ki ni fikcija. Mož končno spregleda, zaželi si posredovati svoje uvide, a le skomigne z rameni, se nasmeji, vedoč da je našel svoj namen. Spiritualno se je povzpel nad povprečno vibracijsko aktivnost množice in sedaj svobodno pogleduje z vrha gore v dolino ter opazuje nemoč njene trdne forme, ki se samogenerira skozi "mind drive" živeti življenje v preteklosti. Tam spodaj častijo mrtve, jih objokujejo, dolžijo drug drugega za nekaj kar se je zgodilo, sledijo načelu "zob za zob", krvavi državni praporji se vijejo in vijejo. Naj hodijo mimo namena, čisto blizu so že, samo še malo, a vseeno tako daleč. Zaključni verzi Seasons Of Man pričajo o spoznanju ljubezni nad vsem. Poslednji krog tistega, ki je spoznal svoj namen, je izpolnjen. Kolo je ustavljeno. Duša je opravila svojo nalogo, svoje poslanstvo. Življenje v tem materialnem svetu, znotraj tega fizičnega telesa mesa in kosti je končano, grehi poplačani, strahu ni več, le brezpogojno sprejemanje vsega kar te obdaja. Obsijana z mirom in skozi svetlobo ljubezni nad vsem, se duša preda večni energiji kozmosa (stvarstva), da jo le ta ponese naprej. Druga pesem And You And I je pravzaprav pesem praznovanja, sreče in blaženosti. V to vas bo popeljal vživet in čuten vokal Jona Andersona, ki skozi nevsiljivo prepletanje nežne palete barvnih kolažev Yes zvoka, daje pesmi poseben pečat. Siberian Khatru. Pravi rokerski štiklc, vsebuje malo tega, malo onega. Od hendriksovskega uvoda kajne Steve, do njegove steel pedal kitare, Wakemanovega baročnega čembala ter konstantne radoživosti fleksibilne ritem linije, ki se ne sprašuje prav nič v naprej, pač pa striktno uživa dani trenutek v katerem se nahaja. Kakšna kemija! Predvidevanje? To so si izmislili statistiki in matematiki. Predvidevanje pri Yes ne obstaja. Naključij ni! "Close To The Edge" seva izreden intelekt skupine. Intelekt? Hudiča, saj sem ravnokar rekel, da Yes mnogo ne razmišljajo, ko ustvarjajo? So le iskreni medij. No pa recimo takole. Formula čim manj razmišljaj in bodi spontan je pri Yes delovala nezmotljivo! Ko noge poženejo korenine in se roke dotaknejo sonca. Absolutna dominanca brezmejne spontanosti in svobode! Tiste prave svobode do katere te lahko pripelje le ljubezen nad vsem. Zato je ta recenzija drugačna. In vse Yes recenzije bodo sledile tej. Racionalno analitično predalčkanje, bi fenomen Yes sveta popolnoma negiralo. To je glasba brez forme, skozi njo sije večna svetloba. Energija sonca! Zato jo naj sodi vsak zase sam. "Yessvet" je prava nuklearna bomba. Ponuja uvide, ki se jih lahko oklenemo v vsakdanu, da nam pomagajo preskočiti spone bivanja duha v fizičnem telesu ter vzljubiti neznano, premagati strah.
|
|
|||||