www.firegoat.com » Recenzije » Yes
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Yes - "The Yes Album, 1971 re-release"
Rhino 2003

Aaaaaaa! Odpustite mi, a tale recenzija bo zvenela bolj v slogu "Kratka zgodba o Steveu Howeu". Po dveh studijskih albumih, so Yes nič hudega sluteč viseli na robu. Atlantic Records je nameravala prekiniti pogodbo z njimi, če bodo še naprej izdajali še tako komercialno neproduktivne albume. Z "The Yes Albumom" so vstali kot ptič Feniks iz pepela (čeprav jim na videz in na uho s Petrom Banksom na kitari pravzaprav ni nič manjkalo) in doživeli popoln preporod. Banks je skupino zapustil, nadomestil pa ga je fantastični Steve Howe. Integracija Stevea v bend je glavni krivec za metamorfozo, po kateri ne svet ne Yes niso ostali nikdar več takšni kot prej. Steve je takoj dokazal, da z lahkoto igra vso zapuščino svojega predhodnika. Navadno imajo skupine pri menjavah in polnjenju vrzeli v postavah probleme z nadomestitvijo manjkajočega člena v upanju in z namenom, da bo novi prišlek čimbolj uspešno kopiral predhodnika, ki je zapustil bend.

A v primeru Yes je smešno dovolj, da je to dejstvo bilo za njih še najmanjšega pomena. Kar je bilo prelomne teže je dejstvo, da je bil Steve Howe iniciator te popolne prenove, saj je vnesel celo kopico novosti in Yes so naredili enormen kvalitativni preskok v svojem glasbenem izrazu. Ne le da je bil Steve bolj vsestranski kot Banks pred njim, pač pa so sveže ideje iz njega kar letele druga za drugo. Slogovno raznovrstni kitarist je obvladoval vsega po malo od boogie country izletov (The Clap, ali del pesmi Starship Trooper imenovan Disillusion) do jazzističnih eksperimentov v solažah znotraj pesmi. Jasna pa je bila tudi njegova posebnost, da ga predolgo vztrajanje dribljanja akordov sila dolgočasi in zato skuša v vsakem prehodu najti prostor, ki ga nato solistično prevetri in prevrne na glavo. Zato s pridom izkorišča linije klaviatur, ki drže melodično ozadje, za vpletanje raznovrstnih specialitet v pesmih. V osnovi izhaja Steveov slog iz jazza. Vključen v rock skupino je njegov slog pomenil pravo revolucijo. Pred njim ni nihče zvenel kot on in (na srečo) nikdar ne bo. Z eno besedo preprosto "howeovsko"! In Yours Is No Disgrace je neposreden dokaz Steveove svojskosti in raznovrstnosti s katero je kitarist oborožen. V mini hitu Your Move se poigrava s portugalsko vachalio (vrsta kitare), skupina pa v njej kot celota seva izredno mehkobo in sofisticiranost. Tudi band ni nikdar več zvenel kot prej. Steve je potegnil vse za seboj na višjo kvalitetno raven. T. Kaye na Hammond B3 orglah je skrbel s svojimi težkimi linijami za to, da pesmi niso razpadale v motivih in tako ohranjale svojo kompaktnost. Prvič v zgodovini skupine lahko izraz "biti progresiven" zveni zares adekvatno. Polna mera Steveovega improviziranja je perfektno prizemljena skozi Hammond linije, medtem, ko je ritem linija dobila s Steveom še več maneverskega prostora in vnesla v celoten Yes izraz še več melodike in s tem v glasbo Yes še dodaten kontrast.

Morda se sliši ironično, a Yes so postali trši in lažji. Trši zvokovno, lažji pa z aranžmaji. Lažji zlasti v smislu, da so našli formulo skladne kombinatorike izbire motivov, ki skozi pesmi ležijo v "prima" ravnovesju in tečejo fluidno. Trši so postali predvsem zaradi zvoka Chrisovega basa, ki je postajal vse bolj poudarjen in Tonyjevega omenjenega načina orglarjenja. Če k temu dodamo doprinos nepogrešljivi hripavi soprano vokal Jona Andersona, so se tako prerojeni Yes podali pogumno svojemu najbolj produktivnemu obdobju naproti.

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.