www.firegoat.com » Recenzije » Led Zeppelin
  Gost: Prijava | Včlani se Angleška verzija - English version
Led Zeppelin - "How The West Was Won"
Atlantic 2003

Po 23 letih od tragične smrti nenadomestljivega bobnarja Johna Bohnama se je Pagey odločil posthumno (neupoštevajoč albuma "Coda" s studiskimi posnetki) zbrati nekaj živih utrinkov, ki se nanašajo na izbor pesmi iz dveh koncertov davnega junija leta 1972 v Los Angelesu. Posebna čast je vdeti v uho tale digipak trojni sendvič prvovrstnih poslastic enega največjih bandov v zgodovini rock glasbe, če ne že kar največjega svoje ere.

Jeklena pošast odpre album. Takoj boste občutili muskularno intenziteto in neverjetno razbijaško moč enega najglasnejših bobnarjev Johna "Bonza" Bohnama, ki so kdaj lazili po Zemlji, združenega s surovo debelo energično bas linijo Johna Paula Jonesa. Potem se pridruži nepogrešljivi Robert Plant s svojim mestoma frenetičnim vokalom. Valeča se mrcina se imenuje Immigrant Song in ubija s prve. V izhodnem delu preide Jimmy v shizoidno solažo, ki je skrajno zabeljena z Bonzovim torpediranjem in duhovitimi eksplozijami kar ponese pesem v njen vrhunec. Celotna plošča odpihne poslušalca naravnost v nebesa. Skupina se je nahajala v obdobju, ko so bili člani še žejni dokazovanja, ko so verjeli da lahko prikrmarijo in se prebijejo še dlje, polni delovne vneme in entuzijazma, kar se neposredno izraža skozi odrsko predstavo tega trojnega ploščka. Čista energija!!! Vsaka pesem je zgodba zase, težko je izpostaviti vrhunce. Vse po vrsti spremlja izjemna magija in fenomenalna odrska delovna kemija skupine, ki je delovala preprosto neustavljivo in nepremagljivo.

Prvi plošček vsebuje pretežno "ta kratke". To so: Black Dog, Over The Hills And Far Away, Stairway To Heaven (s še boljšo Plantovo predstavo na vokalu, kot se nahaja na The Song Remains The Same živem albumu, kjer jo odpoje rahlo znaveličano), That's The Way in Bron-Yr-Aur Stomp. Prelep kontrast je zagotovljen z akustično delikatesno poslastico Going To California, ki vam bo pomagal zluftati naelektrene glave.

Sedaj pa "ta dolge". Drugi plošček se odpre z Dazed And Confused (ki je eden neposrednih vrhuncev trojnega ploščka) z dolžino dobrih 25 minut. Psihadelični momenti čiste ekstaze. John odbrenclja preprost motiv na bas kitari, ki se izkaže za perfektno podlago v katero zagrize Jimmy, genij kar se tiče uporabe eho efektov in reverba (kar je bila za tisti čas izredna prednost v primerjavi z drugimi skupinami, izvirna inovativnost posameznikov je vedno prehitevala izdelovalce glasbene tehnične opreme). Po Plantovem vokalnem orgazmu komaj čaka, da pograbi violinski lok in pobegne v svoj svet sanj. Ostalo je zgodovina. V nadaljevanju pesmi preideta družno z Robertom na obiranje orientalskih prijemov, ki je doseglo katarzični vrhunec sjupnega sodelovanja nekaj let kasneje v eni najsvetejših kompozicij skupine (Kashmir). Kakšna naelektrenost! Pesem je popolni napad Jimmyja Pageja, ki izlije lasten glasbeni kitarski izraz skozi unikatno soliranje, rifing in vnašanje neverjetnih zvočnih efektov iz takratnih razpoložljivih tehniških kapacitet. Vendar pesem nikdar ne bi izžarevala takšne moči in vibracij brez nenehnega topovskega obstreljevanja volka na preži, ki potrpežljivo čaka na svoj trenutek (v glavi imam znova neprekosljivi Bonzov delež), da razbije in ubije svoj bobnarski set. Skupina se varno prizemlji v nadaljevanju z What Is And What Should Never Be in Dancing Days, a potem sledi Moby Dick in z njim bobnarska solo točka. Uživajte v Bonzovem čarodejstvu!

Tretji plošček (ah suhoparen postajam!) odpre še en raztegnjen komad. Hit iz "dvojke" Whole Lotta Love s pridanim medleyem, ki je veljal kot skupinin dodatek odrskih nastopov in hkrati posvetilo nekaterim umetnikom, ki so vplivali na glasbeni slog Led Zeppelin.

To je daleč prekratka recenzija, da bi zajela vse fantastične detajle, ki se še skrivajo znotraj te enkratne odrske magije. Priredba Dixonove Bring It On Home je morda najboljši možni izbor za konec. Opravka imamo znova z nekaterimi Pageyevimi jazzy polnili, nepričakovanimi bobnarskimi Bonzovimi odtrgancijami, Robertovim orgazmiranjem z dodatki ustnih orglic in seveda Johnovim trenajočim basovskim boogijem. Dovolj povedanega. Ta živi album je neposreden dokaz kako je energija štirih možicljev združena in skladno magnificirana ter kako enkratnost njihovih vibracij s polno intenziteto svobodno in brezmadežno sije skozi večnost.

Avtor:   Aleš



   
Vsebina te strani je avtorsko zaščitena s strani www.krokar.net in firegoat.com.
© 2000-2001 Vse pravice pridržane.