Gamma Ray
- "Powerplant (re-release)"
Sanctuary / Noise 2002
To je to. Ko se združi v plošči vse kar se združiti da. Čista desetka na izpitu. Če je "Somewhere Out In Space" pomenil fantastičen predhodnik, ki je izžareval kemijo med člani skupine, gre "Powerplant" še dlje. Zvokovna produkcija izboljšana, Kai poje še bolje, glasba v kombinaciji s poezijo je še bolj skladna in impresivna. Skratka splošni vtis, ki ga pusti plošča je veliko močnejši od predhodnika. Brez dlake na jeziku si zasluži superlativ: "mojstrovina".
Zakaj je močnejši od predhodnika? Najprej Kai z vokalom. Specifična barva, specifično petje - tokrat raznobarvneje kot kdajkoli poprej. Poln žalosti, obupa, bolečine in jeze. Raznobarvnost petja? Primerjajte samo pesmi "Heavy Metal Universe", "Send Me A Sign" ali "Short As Hell". In kako z zanosom naznanja "Armaggedon". Pesem je gotovo najfascinantnejša kreacija zgoščenke in vsebuje vse vrline Gamma Ray ter najboljšo možno različico glasbenega ravnovesja, ki ga skupina razvije. Torej značilno pikanje med osnovnim rifingom kitar, značilne večplastne back vokalne linije in impresivne klaviature dosegajo poleg skladnega in konstantnega spreminjanja ritmov in melodij visoko ambientalno vzdušje, ki vseskozi leži v ravnovesju. Kai vnaša z vokalom led v glasbo. Predstavljajte si, da zmrzne lahko tudi pekel. Popolna glasbena melodika in leden mraz Hansenovega petja združena. Poezija oživi. Poezija sodnega dne, dneva razsvetljenja, da je pred nami konec življenja v laži, v strahu in v neizmerni zlobi, ki se odraža v končni zblaznelosti Zemljanov ter vodi v neizbežni armagedon. In solaže. Skladno dodelane s strukturo pesmi in ne pobremzajo
"Anywhere In The Galaxy" je utelešenje te perfekcije in pravšnji otvoritveni "glavobrc". Sledita mu melanholični pesmi srednjega tempa "Razorblade Sigh" in "Send Me A Sign". Fantastična kombinacija klaviatur, mestoma spuščenega rifinga (celo to, kar je mišljeno pozitivno, ko sicer na plošči skoraj ni točke, ko ne bi česa prepikali) in seveda vsesplošnega melanholičnega občutka, ki ga pustita za seboj. "Sad Wings Of Destiny" z ruskim melosom v refrenu, razjarjeni "Gardens Of The Sinner", ali perfektna priredba štanc tehno legend Pet Shop Boys ("It's A Sin"). To priča o "Powerplant" kot konstantno dinamični in raznovrstni sestavljanki na celi črti. Torej so Gamma Ray s popolno glasbeno prepoznavnostjo, ki jo nosijo kot skupina, le po dveh letih presegli pričakovano. Kako je namreč možno narediti tako dodelane pesmi v tako kratkem časovnem obdobju? Odgovor je le eden: "Kemija med člani deluje stoodstotno!"
|
|
|