 Dario Mollo / Tony Martin
- "The Cage 2" Frontiers / Point Music 2002 Na "The Cage 2" so pesmi dovršene in izpiljene do popolnosti. Med prvencem ("The Cage") in nadaljevanko projekta je minilo dovolj časa in genijalne ideje so se medtem znova nakopičile. Že otvoritvena "Terra Toria" z moderno popačenim zvokom prvega rifa (nagruvano, kot se šika) je veliko presenečenje, za katerega je poskrbel Tony Martin z barvo svojega vokala, ki je neverjetno čista, linija v predrefrenu pa stilsko spominja na Roberta Planta. Nasploh poje Martin v pesmih raznobarvno, silno vživeto in s polnim zaletom. Visoko ambientalno vzdušje v pesmih zagotavlja delo klaviatur legende Dona Aireya (Še kdo pomni njegovo fantastično solo avanturo "K2"?) ter sam kontrast večplastnosti back vokalnih linij, ki okusno zapolnjujejo zvok. Ej ljudje, "fretless" bas je praktično vseskozi z nami! Vse pesmi so kompaktne, Mollo si ne dovoli niti na eni sami točki prevlado lastnega kitarskega ega. S svojim talentom se bravurozno prilagaja motivom, ki oblikujejo pesmi. Ne morem si kaj, Mollo je najbližje ravno Malmsteenu. Hitro, čisto in natančno delo pravega mojstra. Okraski bliskovitih arpeggiov, ko se mož sploh ne more ustaviti, slajdanja in zategovanja tremola, so perfektno implantirani znotraj prehodov ali uvodnih delov skladb. Dinamika je zagotovljena s slogovnim odstopanjem med pesmimi, ki so perfektna kolizija hard rocka, klasičnega metaliziranja, AOR vskokov in celo bluesy odklonov. "Balance Of Power", uaaa kakšen divji metež!!! Linija petja v njej je resen približek Diu. Ena najimenitnejših skladb in čisti električni orgazem je zagotovo "Amore Silencioso". Hamondke tuzazvenijo prvič . Kašmirsko orientirani srednji del, podložen s tolkali in fretless basom, krasijo arabske lestvice, ki se usklajeno prelivajo z osnovnim klasičnim pristopom. In ena najlepših skladb? "Poison Rosses"! Žalostno, uh kako to lahko do solz "podre" človeka. Prava fantastika je tudi nepredvidljiva "Wind Of Change", s sila težko vokalno linijo (refren), skozi katero se Tony fantastično prebije. Ob dejstvu, da se je Tony v času snemanja zdravil za vražjo boleznijo - rakom, je to še posebnega občudovanja vredno. Perfekcija kitarskega blaznenja in klasičnih kompozicij, za katero so krivi tile stari mački, ki se še kar ne dajo in nas "futrajo" naprej s svojimi kreacijami, "The Cage 2", je še ena fantastika nesmrtnosti jeklene zapuščine in popolna zmaga resnice in iskrenosti izražanja skozi umetnost glasbe na celi črti! Kakšno kitarsko štrikanje, aaaaaa!!! Pravi pekel!
|
|
|||||