 Dave Meniketti
- "Meniketti" Dream Catcher / Zomba 2002 Kljub vsemu izgleda, da le počasi kapljajo k nam tudi zgoščenke "eksotičnih" založb. Hej slovenske distribucije in trgovci, kje za vraga so novi Kingdom Come??? Takoj jih kupim, če si jih kdo upa uvoziti! Dovolj frustracij, kajti tu je druga solo plošča po "On The Blue Side" iz leta 1998, vodje, kitarista in pevca legendarnih Y & T (v zgodnjem obdobju skupine, se je ta s polnim imenom identificirala kot "Yesterdays And Todays"). Surovo, divje in erotično! Možakar trdega kitarskega prijema ponuja čisto pravi živi klasični "gibson" zvok hard rocka. Ob tem poje s prepoznavnim vokalom vseskozi silno vživeto. Malo je primerov, hm recimo Ken Hensley, uf zaštrikal sem se. No hm, komponist njegovega kova je itak skoraj popoln glasbeni "stroj", ki združuje perfektno obvladovanje vokala, kitare, klaviatur, basa.... Ta "perfektno" velja v tem primeru tudi za Daveov karizmatični vokal in seveda njegovo mojstrsko drgnenje kitarskih strun. Dave pričara nekaj občutij zgodnjih Yesterdays And Todays v pesmih, ki so orientirane zvokovno in slogovno v smeri sedemdesetih, a z izrazito razliko v tem, da je vse sedaj seveda odigrano trše in trše tudi zveni. Ti so npr. otvoritveni rocker "Messin' With Mr. Big", enkratni "I Remember" gotovo ena najlepših skladb, katero je Dave posvetil svoji nedavno preminuli mami, ali pa "No Lies", ki spominja po liniji petja na "belo kačo" D. Coverdalea. Pri "Storm" pa je nemara Hendrixov duh šepnil Meniketttiju rif na uho. Kako tole požene mravljince vzdolž hrbtenjače. Postaja vroče!!! Fantastično in utrgano do konca!!! Pa nadaljujmo. Postava D. Meniketti (kitara in vokal)/M. Dove (bas)/T. Stead (klaviature)/C. Miller (bobni) bi kaj lahko služila, kot podlaga za novi reunion Y & T. Kemija deluje na celi črti. Trenanje Daveovih solaž enkratno "sede" v vse pesmi. Poleg Daveove kitare in vokala je posebej impresivna naveza dinamičnega šprudlanja melodične bas linije in drznega poigravanja bobnov na prehodih v pesmih, ki se skladno dopolnjujeta skozi celotno ploščo in prispevata levji delež k prvovrstnosti skladb ter celotnega vzdušja. Za slednje je odgovoren tudi klasični hamond zvok orgel. Dave kot mož s fantastičnim občutkom za blues, odbrenka v tem slogu "Hard As I Try", "It's Over", ali zaključno "Take My Time", ki umirjajo prizorišče. Dave sledi vseskozi le sebi, zatorej čistemu "filingu". Tu ni prostora za kompliciranje ali bolestno šolsko "prepucavanje". Gre za neverjetno emotivno ploščo, ki v tej kvaliteti ne popušča od začetnega, pa vse do zadnjega takta in ki poslušalca lahko prevzame v vsakem trenutku. Čustva kar vrejo. Novi Meniketti??? Čista erotika, ki se ji ne moreš upreti!!!
|
|
|||||