 Hammerfall
- "Crimson Thunder" Nuclear Blast 2002 Torej kladu padu ali zgodba o "easy" metalu četrtič. Čemu so si znova prislužili prostor med recenzijami? No kaj haluciniram, oni so izbranci "revivala", zato malo več spoštovanja prosim! Sicer je štorija ostala enaka. Predvidljiva starokopitna in pompoznosti polna verzija klasičnega heavy metala iz osemdesetih se nadaljuje. Otvoritveni "Riders Of The Storm" nas popelje naravnost na ploščo "Glory To The Brave". Pesem srednjega tempa, krasno skomponirana, perfektno leži vse skupaj, torej pozabljena pesem s prvenca, ki nosi večplastno harmonijo linij petja v U.D.O. žanru (pri tem ni edina) v refrenu. Izbor in produkcija podloženih back vokalnih linij je najboljša do sedaj, že samo kar se izražanja moškosti tiče (če smem biti malo nagajiv). "Trailblazers" je drug tak pozitivni šok (sploh najbolj jezna pesem, rif pred vključitvijo vokala je rahel približek Grave Digger razbijaškemu beatu). Konec. Ena balada (na srečo ni sluzasta, kot je "Always Will Be" s prejšnje plate), en inštrumental in dve priredbi. Prva "Angel Of Mercy" (Chastain), druga pa Malmsteenova "Rising Force", kjer Anders briljira z delom dvojnega bas pedala bobnov in na rolingih v prehodih. Andersov brat Jens Johansson (Stratovarius) je tukaj priskočil na pomoč in odigral klaviature. Oba brata sta nekoč sodelovala z Y. J. Malmsteenom. In njun učinek je v tej priredbi najzaznavnejši, sicer pa priredba močno šepa za originalom. Pozitivni premik naprej je produkcija. Zvokovna spoliranost ni več tako očiitna, kot je bila za tipični zvok osemdesetih z "Renegade" plošče. Končno so navili base približno tako, kot se zagre, a rezerva ostaja. Vokal končno buta malo več energije in spektralnih barv. Hammerfall so tako postali tudi z Joacimovim vokalom vsaj malo jezni. No, o poeziji pa tukaj raje ne bi: "Vi-kingi kre-me-ni-ti, le sto-pi-mo v ko-rak, .!" Matej Bor je bil zares pravi car! Če sem se pridušal nad Nocturnal Rites, ostajajo Hammerfall še vedno pravi napad sladkorne v primerjavi z njimi in tudi sicer. Rifi so znova kot jajce jajcu. Kje in kdaj je bilo vse to že odigrano in zveni zares originalno? "Hearts On Fire" izdan tudi kot single, ponuja zares "low I.Q." komad. Ali "On The Edge Of Honour". Kako nemogoče dolgočasni pesmi. Solaže, kje so? Včasih kar manjkajo. V srednjih delih pesmi fantje navadno le gulijo kanček spremenjeno obliko glavnega rifa, namesto kakšne solo eksplozije. Zaradi kozmetičnih izboljšav, ki sicer vnašajo nekaj svežine v zvok skupine, še ne moremo govoriti o nobeni vrhunskosti ali kakšnem očitnem kakovostnem naklonu navzgor. Kakorkoli obrnem. Fantje še vedno cepečete na mestu. Čas se je izgleda kar ustavil. Leta "revivala" so mimo že nekaj let! Stopite končno iz okvirjev. Koga vas je strah? Ali pa četrta plošča žal le izraža in potrjuje vaš končni domet.
|
|
|||||