 Symphony X
- "The Odyssey" InsideOut 2002 Tole je hud odmik od prejšnje plošče. Kitara je agresivna in trda v rifih kot še nikdar doslej. Seveda je glavni vzrok produkcija, ki je močno zakrila delo klaviatur in orkestralnih aranžmajev ter s tem izreden talent Mikea Pinellae. Otvoritveni "Inferno (Unleash The Fire)" se začne krasno ognjevito, dinamično pompozno s svetlobnim in mogočnim pikanjem kitare, a takoj po prehodu se prelevi v ostro in za uho enostavno poltonsko neo thrashiranje (kriva je produkcija, ker forsira kitaro v ospredje). Ena večjih motenj na plošči je gotovo tudi odločitev pevca Russela Alena, da poje agresivno raskavo, ko te že odnese na tisto mejo med petjem in kruljenjem v verzih. To zasledimo takoj v otvoritveni pesmi, ki ni edina kar se tega tiče. V prehodih k refrenom ali v samih refrenih pa poje Russel s svojim prepoznavnim "normalnim" vokalom, kot smo ga vajeni in tako poskuša kompenzirati "brutalnost" z melodijo. S svojim izrednim talentom unikatnega vokala, bi Russel prav tako z lahkoto vnesel agresivnost v pesmi in to z "normalnim" petjem, kot je to počel v preteklosti. Torej, skupina je stavila vse na karto agresije. Seveda ne moreš konstantno ustvarjati enega in istega, vendar sploh ne gre za to. V pesmih ni zaznati tiste kemije, magije med člani. Vse je popolnoma podrejeno skrajnemu kitrskemu sekanju in supersoničnemu drvenju skozi kitarske šolske lestvice. "Accolade III" je ena od pesmi, kjer skupina dosega nivo prejšnje ploše. Tu zaznamo ravnovesje (uf, vsaj tu so tudi klaviature enakovredne), ki so ga sposobni pričarati fantje iz Symphony X. Ob dejstvu, da je "Five - The New Mithology Suite" ena tistih enkratnih kreacij, ki je praktično popolna in pomeni absolutno nadgradnjo standardov progresivnega metala, je razlika z njeno naslednico "The Odyssey" še toliko bolj očitna. Naslovni 24 minutni ep o Odisejevih pripetljajih tudi ne "zaživi". Govorim o tem, da se koncept in glasba ne ujemata. Uvod (prvi del) spominja na osladno predbožično razpoloženjski filmski soundtrack vzet iz kakšnega "Home Alone" in podobnih bušističnih strelov v prazno. Pesem ni slaba, le naslov bi bilo treba spremeniti. Polna udarnih pasaž in dinamičnih preskokov ter seveda kvalitetnih solaž (slednje velja vsaj za okvire šolskih kriterijev). A če postavim vzporednico npr. z Virgin Steele so ti v opevanju antične Grčije nenadkriljivi. Plošča je sicer daleč od tega, da bi jo razglasil za slabo. Ne vem kakšna pogodba veže skupino z založbo, a definitivno dejstvo je, da je bila "The Odyssey" prehitro "naštancana". Pesmi so si podobne, z izjemo naslovne in "Accolade III", kot jajce jajcu. Na prejšnji plošči je ravno raznolikost izjemnih kompozicij pričarala visoko atmosfero. Tega tokrat ni. "The Odyssey" bo kaj hitro utonila v pozabo, ker ne pusti ničesar. Ne seva nobenih občutij, nobene magije in zato te ne more prevzeti. Gre skoraj v celoti za trening soničnega kitarskega soliranja. Vrtoglavi prehodi so, a da bi dvigovali vzdušje je tokrat utopično pričakovanje (z izjemo 24 minutne epske pustolovščine, ki pa je zaradi neskladja glasbe in koncepta tako ali tako kastrirana). Zatorej sama produkcija, ki forsira Romeovo kitaro "v nulo", primanjkljaj idej in Russelovo nepotrebno rjovenje sesujejo ploščo na nivo popolne povprečnosti, kar je boleče dejstvo, saj vemo česa je ta skupina sposobna v svojem ustvarjanju. Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani. 
|
|
|||||