 Nocturnal Rites
- "Shadowland" Century Media 2002 Malo sem pozen s tole recenzijo, pa vseeno; slučajno mi je zlezla zgoščenka v roke. Hja, mnogo pohval sem slišal od vsepovsod glede te skupine, posebej odkar so izdali tretji album "Afterlife". Po verjetnosti očitno veliko zamujam, ali pa ne. Pa si pobliže oglejmo situacijo. Novost je produkcija, ki je ustrezno zapolnila veliko zvokovno luknjo, ki je zijala v skrajni spoliranosti med zgodnjim zvokom skupine visoko dvignjenih kitar in takratne ritem linije z neslišno bas kitaro v njej. Voluminoznost produkcije dinamične ritem sekcije je nedvomno nadgradnja glasbe Nocturnal Rites, ki zvenijo zvokovno najzlobneje do sedaj. Večkrat "denfani" rifi v ozadju so tudi v produkciji izrazni in porinjeni v ospredje. Zvok je zapolnjen. Zatorej vsa hvala izvrstni produkciji. Sicer pa, hm… kaj hudiča sem izustil? Nekaj o zlobnosti? Ne me je..., khm jemati resno, sem mislil. Prispodoba o "zlobnosti" popolnoma zbledi ob poslušanju predvidljivih in večinoma veselih refrenov v stilu: "Hajli hajlo, na delo zdaj gremo!" podprtih s sila, če si lahko tukaj drznem uporabiti besednjak našega Immolation fana, "infantilno" izbiro back vokalov. Predstavljajte si palčke, ki veselo marširajo v rudnik s krampki in svetilkami ter tam cel dan pošteno drgnejo po žlahtnem kamenju, potem pa se trudni pozno zvečer vračajo domov "hrkat" v svoje gobice. Pridevnik "zloben" si zares zasluži le "Faceless God" (skupaj z refrenom). Vsaj tu pride v celoti do izraza jeza in agresija streniranega in kvalitetnega, a žal nespecifičnega Lindquistovega vokala, ki je v okvirjih ostalih kompozicij popolnoma zatemnjena. No, ne rečem. Kitare briljirajo na celi črti. Znova silno hitre v vseh prvinah (super solažce, izrazni ritmi enostrunskega denfanja s skladno dodanimi prehodnimi harmonijami). Stalnica skupine, poznana kot pikanje kitar v sicer navitih rifih, je zaradi produkcije najbolj izrazno do sedaj in znova zagotavlja popestritev v pesmih. Power metalci Nocturnal Rites te lahko takoj, a le začasno prevzamejo (kot dober italijanski ponaredek na Ponte Rossu), saj njihova glasba kar sama od sebe zleze v uho. Tako poslušaš takšen plošček neprestano cel mesec, potem pa ga vržeš v kot svoje sobe in mirne vesti pozabiš nanj za vedno. Zakaj so skandinavci tako izračunani in uokvirjeni v power metalu? Uf, kako sem že sit teh algebrskih metod! Duša je kastrirana, a glavno je, da pravljice o palčkih (ko bi bile vsaj še kakšne konkretne palčice poleg) živijo naprej: "Lenuhi, potepuhi, pa naj spat gredo!"
|
|
|||||