 Saxon
- "Heavy Metal Thunder" SPV 2002 Kako združiti zabavno s koristnim? Postava Byford/Quinn/Carter/Scarat/Randow se je odločila za izdajo starega jeklenega repertoarja, ki je nastal v obdobju od leta 1980 ("Wheels Of Steel" plošča) do leta 1984 (plošča "Power & Glory"). A to ni nikakršen "best of", pač pa Saxon klasike - odigrano na novo in zato delujejo popolnoma sveže. Kanček preurejene pesmi, posebej kar se solaž tiče, izhodov in začetkov pesmi, so trše kot katerakoli njihova uradno izdana izvedba do sedaj. Živo nažiganje vzdolž cele ure, v katero so zajete npr. naslovna pesem, potem "Denim & Leather", "Dallas 1PM" (izreden otvoritveni del), "Crusader", "Wheels Of Steel", "747 (Strangers In The Night)", "Backs To The Wall", "Princess Of The Night" ter še pet klasik, nam ponuja izreden zvok sedanje zasedbe, njeno energičnost in perfektno uigranost. Fritz Randow je oplemenitil ritem sekcijo s čudovitim vpletanjem dvojnega bas bobna v pesmih in nekaterimi zares genijalnimi prehodi. Produkcija je nadaljevanje zvoka "Killing Ground". Skratka pravi Saxon, ali z drugimi besedami, stara šola starih mačkov v novi preobleki, poskočno, živo in duhovito. Ta izbrani repertoar krasi še danes žive nastope skupine po turnejah. Edina reč, ki kazi vseskupaj, je bonus CD. Zakaj bonus CD? Ker je "Heavy Metal Thunder" reklamiran kot dvojni CD, ki ga lahko povsod kupite za ceno enega. Torej cene nad 3.799,00 SIT (prekleta inflacija, dvignite nam že enkrat tudi plače, če se greste posnemanje EU standardov!!!), so popolni nateg s strani trgovcev, nevreden tolarja več. Live bootleg je namreč popolna podrtija. Pri SPV so se vsaj tega zavedli in cene niso navili. Dobro, dobro ne vlecite me sedaj za jezik. Vem. Od live bootlega ne gre pričakovati ne vem kako božanskega zvoka, a tako slabega zvoka nekega uradnega live bootlega že dolgo nisem imel možnost slišati. Kar se zvoka bootlega tiče lahko povzamem v dveh besedah bistvo. Gre za Biffov monolog. Kitare so popolnoma porezane in porinjene v ozadje. Kljub temu lahko zaznamo izredno uigranost skupine na odru. Prav besen sem na Saxon zaradi tega. Kitare na odru so prava poezija, terce mikronomsko natančno odigrane, prehodi, harmonije, vse. Vse to je slišno, žal silno slabo, a vendarle ravno dovolj, da te zrajca. Kitari se torej perfektno dopolnjujeta. A sta žal zvokovno mlačni. Tudi publika je skoraj neslišna in prav smešno je, ko Biff ogovarja občinstvo, ti pa moraš napenjati svojega ušesnega polža do skrajnih meja, da zaslišiš reakcijo publike. Izdaja tega bonus CD-ja je sila nepotrebna poteza s strani skupine (založbe?). Pozabimo na bonus CD. Tukaj ni prostora za ovinkarjenje. Trinajst na novo odigranih klasik je izpadlo fenomenalno in tisti, ki boste prišli v stik z njimi, boste le s težavo še kdaj zavrteli prvotne verzije uradnih izdaj teh pesmi.
|
|
|||||