 Nile
- "In Their Darkened Shrines" Relapse Records 2002 Končno! Po skoraj dveh letih, odkar je ugledal luč sveta fenomenalni "Black seeds of venegance", nam spet dvigujejo kocine in višajo krvni tlak egipčanski fanatiki z novo mojstrovino, ki jo lahko mirno označim za enega najboljših death metal izdelkov letošnjega leta . Čeprav sta bend letos zapustila Pete Hammoura in Chief Spires, sta njuni mesti več kot odlično zamenjala "živalski" bobnar Tony Laureno (svoje dni je ropotal pri Angelcorpse) in basist Jon Versano, ki pa po besedah šefa Sandersa še zmeraj ni stalen član benda. Kot je bilo za pričakovati pa kakšnih bistvenih sprememb, kljub tej zamenjavi, band ni deležen, saj še zmeraj za vse (besedila, komadi...) skrbi "big boss" Karl Sanders. "In Their Darkened Shrines" je naslov nove epske avanture (tretje po vrsti), v kateri nam Nile postrežejo z že prej videnim scenarijem. Že pri prvem poslušanju nam postane takoj jasno, da gre namreč za tipičen Nile izdelek, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so postali monotoni in dolgočasni.. Prav nasprotno. Plošča je originalna vsaj toliko kot vse prejšnje, saj je tu še zmeraj polno razgibanih delov ( pri katerih se človeku dobesedno utrga ) in prepletenih vokalov, vse skupaj pa še dodatno krasijo njihovi tipični "antičnimi" efekti, ki dajejo komadom še večjo globino. Že začetni komad "The Blessed Dead" nam da vedeti, da se niso prav nič pomehkužili, ampak se vračajo bolj polni energije in agresivnosti kot kadarkoli prej. Na plošči najdemo tudi 11 minutni epski komad "Unas Slayer of Gods", v katerem so zajeti prav vsi glasbeni elementi, od hitrega ruženja do zelo počasnih delov, pri katerih se ponavadi oglašajo še številni drugi inštrumenti... skratka briljantno. Začetni rif je sicer zelo sumljivo podoben Candlemassovem komadu "Well of souls", če so si ga "sposodili", pa presodite sami. Seveda tudi tokrat ne manjka instrumentalnih komadov kot so "Hall of Savarion Entombment" (recimo kot "Kudurru Maglu" z Among the Catacombs of Nephren-Ka), ki so zadolženi, da vas vsaj malo spravijo k sebi, preden dobite naslednjo "porcijo šusa". Kaj reči o produkciji in zvoku? Tisti, ki poznate Nile veste, da se še nobeden ni nikoli pritoževal čez njihov zvok, tako da zamer tudi sedaj ni za pričakovati, saj še zmeraj dobesedno kristalno slišimo vsak ton, šum, krul... ali kakorkoli želite to poimenovati. Bobni so (spet) fenomenalni (dvojni bas seka!), bas zveni vsaj tako težko in agresivno kot na "Black seeds...", kitare pa ostajajo precizne in čiste kot smo jih že navajeni. Besedila? Vrjetno vam je že ob pogledu na naslove komadov jasno, da tudi tokrat ne odstopajo od svoje stare tematike. Opisovanje mrtvecev, bogov... tudi v tretje ni dolgočasno. Skratka Nile z novo ploščo presegajo vsa pričakovanja in z njo potrjujejo, da še zmeraj veljajo za enega izmed najbolj invoativnih bendov v death metalu. Ob predpostavki, da celotna zadeva traja približno eno uro, res ni izgovora, da ne sežete v žep in gas v prvo trgovino.
|
|
|||||