 Savatage
- "Dungeons Are Calling (Silver Anniversary Collections Edition)" Metal Blade Records 2002 Ha, naposled je še ena klasika pred mano. Rahlo sem že naveličan vse te poplave raznih novih, bolj ali manj klišejskih power metal bandov. Stari dobri Savatage so zato več kot primerna osvežitev, zlasti taka klasika kot je "Dungeons Are Calling", pa naj bo v novi ali stari podobi, kajti Savatage so tudi v novi, srebrni podobi še vedno nesmrtni. Pravzaprav bodo to tudi ostali, zasluge pa gredo predvsem legendarnemu, prezgodaj preminulemu kitaristu Crissu Olivi. Ta je svoj slog na tej plošči še bolj izpilil in ga približal tistemu iz konca osemdesetih. Vse je seveda dovolj savatageovsko - zvok je nagruvan do konca (basist Collins je uspešno opravil svoje poslanstvo), Crissovo značino rifanje je še bolj izvirno kot poprej, seveda je tu tudi Jonov tipični, maniakalni vokal. Klaviature so tu še precej "češke", kar je nekolikohecno ker gre za element brez katerega si danes Savatage sploh ne moremo predstavljati.Seveda sta komada, ki to najbolje povesta, se pravi v stilu njihove šole klasičnega ameriškega metala: "The Dungeons Are Calling" in "City Beneath The Surface", dolgoletni klasiki vseh starih koncertov. Novi komadi so trije, kar je več kot zadoščenje, ker bi jih bilo drugače le šest. Niso kdo ve kaj, vendar se idealno vklapljajo v atmosfero plošče.Skriti bonus komad pa ni vreden omembe, saj gre za čisto zafrkancijo v režiji bratov Oliva. Če se vam da čakati in če imate izkrivljen smisel za humor boste morda razumeli, kaj so želeli z njim povedati. Jaz bi raje slišal kak live komad kot pa to natolcevanje. Če vas zanima zgodovina banda, lahko tu pridete na svoj račun. Savatage res ne skoparijo z informacijami. Ste mogoče vedeli, da je bil član banda v sedemdesetih nek Bob Kovach, torej naše gore list, da je bil Criss sprva basist in da so se najprej imenovali Metropolis in nato Avatar? Sicer pa je cel kup bandov, pri katerih so vzporedno igrali člani tedanjih Savatage in so si na vsak način želeli pravice do igranja njihovih komadov, že zdavnaj utonili v pozabo. Tudi sami Savatage so danes precej drugačna zasedba. Razen Mountain Kinga - Jona Olive ni veliko ostalo iz njihovega zgodnjega obdobja. Kakšne bistvene razlike pa med "Sirens" in "Dungeons Are Calling" seveda ni. Seveda je tu še korak naprej glede na "Sirens", tisto kar odlikuje njihove prve tri plošče - izvirnost pride tu še korak dalje, pa tudi nekoliko bolj heavy so glede na prvenec. Savatage zopet lepo pokažejo, kje so korenine ameriškega klasičnega metala, pa tudi trasha in power metala.
|
|
|||||