Spock's Beard
- "Snow"
InsideOut / SPV 2002
Kaj dobiš, če križaš psihedelični prog rock s konca šestdesetih in skozi sedemdeseta leta s kompozicijami kova Mcartney/Lennon? Fuzija inkarnirano kot Spock's Beard. Prvi konceptualni album skupine ima klasično "hibo" progresivcev, ki znova opozarja, da še ni bilo junaka, ki bi uspel izumiti nosilec zvoka, dovolj prostoren za zapis vsega, kar nam takšne skupine želijo servirati v uho. Zato so šli fantje "na polno", posneli dvojni plošček in z njim skoraj dve ure prvovrstne mešane marmelade, za povrhu pa izdali "stvar" kot trojni CD, na katerem je poleg ene nikdar izdane skladbe tudi kopica surovih studijskih demo posnetkov, ki v živo pričarajo nastanek plošče.
Koncept pripoveduje o albino fantu, ki ga kličejo Snow. Skozi svoj osebni razvoj občuti družbo, ki le s težavo tolerira ali pa sploh ne tiste, ki odstopajo od izmišljenih "pravil", ki jim "normalni" ljudje sledijo. Fant pa odkrije v sebi sposobnost, da lahko vidi v ljudi in tako najde odrešilno bilko v tem, da pomaga patetičnim in v glavi zavoženim posameznikom ter jih uči ljubiti sebe in druge. A kaj hudiča, ko mu naproti pride dekle njegovih sanj. Razda se ji, a ona ga trešči z nebes ob tla, saj mu odkrito pove, da se požvižga nanj. Takrat spozna, da ni vsemogoči "soulhealer", za kar se je v glavi razglasil. No in Američani ne bi bili Američani, če ne bi zdramatizirali vse skupaj do vrelišča in na koncu našli svetlo luč na dnu brezna, da se zgodba lahko srečno konča. Posladkani scenaristični abortus.
Zgodbi primerno so prikrojene pesmi, ki jih vživeto odpoje N. Morse. Večinoma specifično "osmojeno suh", na trenutke prav "počen" glas. V umirjenih delih ga spretno prilagaja situaciji in poje včasih skoraj v narativih. V podivjanih pobegih, kot je nagruvani "Devil's Got My Throat" ali genijalno skomponirani "I'm The Guy", ponori s hripavim lennonovskim glasom. Njegov brat Alan prav rad prime za flenger. Fant trdega gripa in izjemnega občutka za vklaplanje lastnih okraskov v Spock's Beard glasbo. Še en tistih, ki se enostavno ne pustijo uokviriti. Ideje tečejo skozi njega. Spock's Beard so pravi stilski progy fuzjonisti. Od bluesy fint (uvod pri "Stranger In A Strange Land") do funky gruvajočih napadov v "Open The Gates Part II", "Freak Boy" ali "Welcome To NYC". Baladeske in umirjeni deli se enkratno prelivajo s poskočnejšimi in zavijajo zgodbo v pravo dramo, ki doseže vrhunec v grandioznem "I'm Dying" s turobnim predrefrenom. Aaaaa živo, kako prekleto živo! S produkcijo vred, ki je vrhunska. V njej je vse uravnovešeno, noben inštrument na sleherni točki ne prebija! Malo manj kot "live" album.
Piko na "i" so postavili z nepričakovanimi šusi različnih pihal ("4th Of July" ali odštekani "Snow's Night Out", ki nosi celo rahlo sapico disca sedemdesetih) ter z godali perfektnim aranžmajem dodali še dodaten horizont. Klaviature tolčejo v "dvojno". Neil skrbi za klasični klavir (tudi jazzy vskoke je moč najti npr. v "Reflection"), medtem ko Ryo (posebej v svojem solu) v prehodih, po zvoku hammond orgel, ali svojih psihedeličnih avanturah, spominja na K. Emersona, Ryo pritiska na orgle grandiozno, še posebno v "All Is Vanity".
Popolna spontanost igranja, v katerem se fantje predajajo svojemu "surovemu filingu", ki vedno prevlada nad njihovo tehnično prekaljenostjo.Briljantna glasbena fuzija!
Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani.
|
|
|