 Elegy
- "Principles Of Pain" Locomotive 2002 Oh, ne! Že spet. Točno nadajevanje tistega, kar so Elegy postali s prihodom pevca Iana Perryja v skupino. Upal sem, da bo pridružitev kitarskega virtuoza Patricka Rondata vnesla nekaj svežine in prepotrebne energije, ki jo ni moč začutiti v njihovi zdajšnji glasbi. A žal. Kjerkoli rifanje fluidno steče in človek že pričakuje, da se bo skupini zdaj zdaj utrgalo, je ta energija takoj ubita, navadno v refrenih pesmi, s forsiranim siljenjem Ianovega vokala in neposrečeno izbiro "back" vokalov, ki nikakor ne pašejo ne k rifom, ne k Ianovi osnovni barvi glasu, kaj šele dejstvo, da je Ianov vokal prav "siten" in znova neznosno najeda v novih Elegy. Torej polomija. Enostavno ni magije med člani sklupine. Vse je omejeno na strogi šolski ratio ujet v okvirjih strogega piljenja glasbenih lestvic, ki prinašajo samo praznino v asociacijski korteks možgan (nesrečnega) poslušalca. Torej kdor misli, da bo kakorkoli orgazmiral ob progresivnem metalu tipa Elegy, se je zdajle pošteno uštel. Kitarske solaže so edina poslušljiva točka plošče. Orkestralnih aranžmajev praktično ni, klaviature pa so nasploh porazno uporabljene. Pesmi so si podobne kot jajce jajcu in jih ni niti vredno omenjati. Brez duše in idej. Ti lahko riff miljonkrat ponoviš v različnih pesmih, a če je odigran z dušo, te bo vsakič znova zadel v polno, če pa tega ni, potem sploh ni vredno zgubljati kančka energije nad takšno izračunano (fuj matematika) in brezdušno glasbo. Pač poslušajte jih. A tole, kar nam Elegy ponujajo, je zdaleč pod nivojem in daleč od tistega na kar so nas navadile skupine kova Symphony X, Angra, Threshold, Beyond Twilight ali Ark. Očitno so na nizozemskem z izjemo A.A. Lucassena in njegovih Ayreon popolnoma skregani s progresivno glasbo. Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani. 
|
|
|||||