 Nightwish
- "Century Child" Spinefarm Records 2002 Wishmaster je bil čist kot solza. Skupina je našla z njim popolno usklajenost in perfekcijo v glasbenem komponiranju. Enkratno in inovatvno. S tem se je zasluženo zavihtela na sam vrh priljubljenosti metal bendov stare celine. Na žalost pa "Century Child" peša daleč za njim. Dolgočasno brezdušna kreacija omejena na 100% razumskost, pri vsakem gibu uporabe glasbenih inštrumentov in tisočkrat prežetih šolskih motivov. Kljub temu, da so se umetniki v skupini odločili, da povabijo k sodelovanju orkester, pa izdelek ne pomeni nikakršne perfektne simbioze med klasično in rock glasbo. Kljub skrajni neinovativnosti, ki nam jo skupina ponuja s "Century Child", je plošča že dosegla zlato naklado na Finskem, pa tudi drugod po Evropi ji izredno dobro kaže. Torej, ustvariš si ime in prodajaš povprečnost, z drugimi besedami - živiš le od imena. No hja, ne smem jih kar iz prve raztrgati. Skupina je izredno aktivna, stalne turneje, izdaja singlic, živih ploščkov, seveda ti mora enkrat zmanjkati idej in se približaš dnu ali treščiš ob dno lastnega glasbenega ustvarjanja. Seveda "Century Child" ni tako hud greh ali kiks po domače. Pravi fani boste brez večjih pomislekov zgrabili zanj. In zakaj je slab izdelek? Kitare in celotna ritem linija so popolnoma podrejene orkestralnim aranžmajem, (mnogokrat presladkim) klaviaturam in Tarjinemu tankemu vokalu, ki so porinjeni močno v ospredje. Tokrat je pompoznost in bombastičnost, ki so jo hoteli vnesti z orkestrom, popolnoma povozila rock ali metal glasbo (kakor želite). Te simbioze, kot jo častilci Nightwish komparativno omenjajo kot superlativ skupini ni zaznati nikjer. Bas kitara je neslišna in povožena s produkcijo, pri bobnih so ohranjeni samo visoki toni verbla in mestoma prebijajočih činel, ki nesrečno parajo ušesa. Ob prvem poslušanju sem resnično nehote padel med drugo pesmijo v globok in izjemno trden spanec. Naj vam šepnem na uho, da je druga pesem najbolj heavy in najhitrejša ("End Of All Hope") stvaritev na "Century Child". Glasba je v celoti kastrirana. Kitare služijo le za kritje ritem linije z rifanjem, ki je potisnjeno globoko v ozadje glasbene produkcije. Bobni in bas kitara ne suvata nobene energičnosti. Holopainen bi lahko sprogramiral kitare, bobne in bas kitaro na računalnik, ceneje bi ga prišlo, efekt bi bil pri tem enak. Sprogramirana glasba navadno nima duše, kot je nima tale "otrok stoletja", ki se je znašel na glasbenem tržišču. Kaj so še "novega" poskušali Nightwish? Osvežiti glasbo s kontrastom med moškim in ženskim vokalom. Ne rečem da basist, ki je prispeval moške vokale, nima streniranega vokala. Fant se je trudil s čistim, melodičnim tipično jokavsko skandinavskim vokalom. Vendar odpel popolnoma prisebno racionalno in brez čustev, žal. Njegovi kriki, vzdihovanja ipd.ne morejo tega prikriti. Prav živcirajoča je barva njegovega glasu, posebej na "Dead To The World" in njegovih vskokih ("Feel For You", "The Phantom Of The Opera"). Edini svetli trenutek je morda zgradba refrena "Ocean Soul", kjer Nightwish dobijo glasbeni pridih prejšnjega "Wishmasterja". Še en velik minus, ki pomeni dodaten korak nazaj, bi skoraj pozabil omeniti. Vse pesmi so brez glave in repa (seveda z izjemo priredbe "The Phantom Of The Opera"). Tega sindroma na "Wishmaster" ni bilo. Za konec tej jokavi recenziji naj pribijem, da gre za popolnoma klišejski izdelek v mejah glasbenih lestvic in forsiranju znanja pridobljenega skozi drilanje v glasbenih šolah. Občutij ni zaznati nikjer. V skupini ne izstopa nihče izmed članov, ki bi vsaj mestoma dvignil tale podpovprečni izdelek iz dna brezna. Nightwish so na dobri poti, da v prihodnje svoje ime prekrstijo v Nightmare. In še resen nasvet dneva. Raje poslušajte ABBA-o! Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani. 
|
|
|||||