 Starch
- "Children And Women First" Bitch-Slap Records 2001 Nova generacija je na pohodu. Kako opredeliti tole novotarijo iz ZDA? Štirje fantje v zasedbi kitara/vokal, kitara/vokal, bas/vokal, bobni. Torej imamo tri pevce, ki vsak nekaj časa govori po mikrofonu. Govorim o repanju podloženem večinoma z rifanjem, sprehajajočim se po poltonih in malo lažje poslušljivimi refreni, ki se trudijo (ali pa tudi ne) vsak po svoje ujeti kanček melodičnosti. Da, pogovarjamo se o underground bandu, ki skuša preiti v trend križanca grungea, rapa in thrasha, kot mnogi njihovi kompetitorji v glasbenem univerzumu. O posebni glasbeni nadarjenosti članov zasedbe ni moč govoriti. Vendar kot celota delujejo zelo kompaktno, predvsem na zglednem in dinamičnem rifanju, ki črpa korenine iz thrasha. Solaž ni, kajti te jemljejo udarnost njihovi glasbi. Fantje radi preidejo iz ostrih delov na nagruvane ritemske vložke, kar vnaša v njihov glasbeni slog dinamiko, ki ohranja poslušalca med živimi, oziroma med budnimi. Torej skupina gradi svojo izraznost v celoti na močni ritem liniji. Torej Starch znajo nedvomno žgati. Pesmi so kratke, fantje v njih ne ovinkarijo. V petju ne smete iskati kakšnih metalskih bogov R. Halforda, G.Tatea ali Dia. Vokali prehajajo pač iz bolj, v manj agresivno dretje, moč pa je najti tudi raperske vložke (npr. "Rinse Cycle", "Pep Talk"). Torej skupina kot celota črpa energijo izražanja skozi riff in samo podajanje vsebine lirike. Tu ni prostora za kakšne posebne glasbene podvige. Kar je na moč pohvalno je tisti pravi ohranjeni garažni živi zvok skupine. Da včasih činele povozijo celotno delo ostalih članov skupine, ni nič posebnega (produkcijo bo treba v prihodnosti kljub vsemu malo uravnovesiti). Vendar to je izvirni zvok, ki ga mnogokrat pogrešam pri kakšnih znanih supermetalskih skupinah z etabliranim stažem, ker svoj zvok pač polirajo do konca. Osma pesem "We're Sensitive" nekako preseka in popestri izdelek kot ga opisujem. Uvod in ritem predrefrena je odigran namerno z raštelano akustično kitaro, vokal pa spominja na drugorazrednega Eddie-ja Vedder-ja iz Pearl Jam. Grunge intermeco. Jasno je na katero noto igrajo Starch. Na pridobtev oboževalcev med mularijo. To je razbrati iz njihove lirike. Ta govori o prdcih, iztrebkih, kozlanju, opisuje spolne organe, spolno občevanje, brcanje v glavo, koliko marihuane kdo skadi, koliko alkoholnih pijač lahko kdo pospravi in opisuje podobne nečednosti, kot jih razglašajo samooklicani in nezmotljivi božji posredniki ponižnim krščančkom širom strohnelega sveta. Nečednosti? Zakaj neki? Neposredno nam želijo Starch pokazati točno to pred čemer si zatiskamo oči. Kot je Ozzy grizel živim golobom glave med svojimi nastopi na odru. Nič posebnega, mi pa pohamo zapakirane piščance iz zmrzovalnikov. Nič drugačni nismo. Prav tako spolno občujemo, prav tako se zgodi, da zares kdo dobi brco, dve ali več v glavo in celotni svet se ga zakaja ter popije in izbruha enormne količine alkohola. Skupina brez zavor podaja te informacije skozi glasbo. Torej ljubitelji Beavisa in Buttheada. Tole bo nekaj pravšnjega za vas. Sicer pa so Starch zanimiva popestritev, vredna okušanja, z močno nagruvano živo in udarno ritem sekcijo. Dober šus. Brez heca znajo kaj kmalu odpluti po poti kakšnih Godsmack in njim podobnim. Tu pa so doma tisti znani šelesteči zelenci, za katerimi se peha ves ponoreli svet.
|
|
|||||