 Savatage
- "Sirens (Silver Anniversary Collection) Re-release" Metal Blade Records 2002 Potem ko so se Savatage, vodilni predstavniki ameriškega simfoničnega power metala vrnili na sceno po dolgoletnem premoru, so zavihteli rokave ter se s polno paro lotili dela. Poleg ustvarjanja novega albuma, številnih koncertov, menjav itd. so se spomnili, da bi bilo dobro spet osvežiti stare spomine ter remastrirati stare albume. Tako so najprej izdali tiste, ki so izšli pri založbi SPV, se pravi od "Power Of The Night" pa vse do "Edge Of Thorns". Medtem pa so se odločili, da bosta prva dva albuma "Sirens" in "Dungeons Are Calling" izšla remastrirana kot posebna srebrna albuma z njihovo zgodovino ter bonus oziroma skritimi komadi. Starih Savatage (pred "Hall Of The Mountain King") nisem poznal dobro predvsem zato, ker se jih pri nas sila težko dobi, tako da sem z navdušenjem sprejel njihov remastriran in renoviran prvi album "Sirens". 20 let je menda odkar so izdali ta izdelek neprecenljive vrednosti za vsakega njihovega pravega fana. Ja, Savatage so bili tedaj precej drugačna zgodba, kar se stila tiče. Klasičen ameriški metal osemdesetih, daleč od kake simfonike, ki jo je vnesel njihov sedanji menedžer Paul O` Neil, toda s popolnoma samosvojim slogom. Predvsem po zaslugi neponovljivega kitarista Crissa Olive (R.I.P.) ter seveda njegovega starejšega brata Jona, pevca s popolnoma specifičnim vokalom, ki sta bila ustvarjalno daleč pred večino tedanjih metal glasbenikov. Takrat sta bila v bandu poleg obeh bratov Oliva še bobnar Steve Doc Wacholz in basist Keith Collins, skratka to je bila originalna zasedba.Tu so nesmrtne klasike: "Sirens", "Holocaust" in "Scream Murder" kot tudi komadi, ki jih je vredno pobliže spoznati. Že na tej plošči je Criss blestel s perfektno odigranimi solažami ter nekaterimi nadvse izvirnimi rifi. Nikjer ni nobenega velikega odstopanja med komadi, značilnega za debute večine starih metal bandov, tako da sem ploščo vzljubil že po prvem poslušanju . Meni je bil zlasti všeč komad "Rage", ki je res špica, kar se ostrine tiče. Razen enega, oziroma dveh komadov je cela plošča navita, kar je tudi prav. Bonus komada, nekoliko maidnovski "Taget" in "Living On The Edge Of Time" nista nič posebnega glede na ostale, vendar pa me je toliko bolj presenetil komad "Out In The Streets", ki je tudi na njihovi ponovno izdani "Fight For The Rock"; zakaj je tako, nimam pojma. Ko sem že hotel vzeti CD iz stolpa, pa se je le temu dobesedno odtrgalo. Začel je preštevati tape vse do številke 99, kjer se je skrival še skriti bonus komad, katerega imena vam žal ne morem izdati. Sicer pa lep, inštrumentalen in celo nekoliko blindguardianovski encore v Crissovi izvedbi, kot nalašč za zaključek. Aha, skoraj bi pozabil omeniti še odlično, meni njihovo najljubšo naslovnico, na kateri so razjarjeni hobiti. "Sirens" so seveda nesmrtna klasika, zame še danes največjega ameriškega metal banda in upam, da se bo še kak podoben band iz tistega obdobja odločil za takšno osvežitev korenin.
|
|
|||||