 Manowar
- "Warriors Of The World" Nuclear Blast 2002 Šest let smo morali čakati, da so se ameriški "super konani" Manowar končno dovolj opogumili in izdali nov album "Warriors Of The World", za mnoge najbolj pričakovano ploščo leta. Najbolj pričakovana plošča pa seveda ni vedno tudi najboljša, kajti tu je zelooo veliko dejstev zaradi katerih vam lahko potrdim, da sem pošteno razočaran nad nekoč enim od mojih najljubših bandov, predvsem po zaslugi neponovljivega albuma "The Triumph Of Steel". Zato vam ne bom nič prikrival, nova plošča Manowar je zanič! Tako zanič, da še tistih nekaj dobrih komadov popolnoma zbledi in ne more popraviti groznega vtisa, ki ga dobimo že ob pogledu na vselej vehementno, tokrat že kar alegorično naslovnico. Manowar so zopet zaigrali na svoj republikanski ego, tako kot so to že naredili na "Kings Of Metal", toda tokrat veliko bolj očitno. Mar bi raje ostali pri svoji mačistični demagogiji, kot da so se spustili na še nižjo možno raven-bushijevstvo! Bojevniki sveta so se združili pod ameriško zastavo, da se bodo skupaj borili proti terorizmu, velikemu satanu in njegovim pomagačem. Huh, ameriški bojevnik bo popeljal svoje soborce (vazale) iz pekla (komunizma oz. muslimanstva) zmagi naproti ter uveljavil svojo popolno hegemonijo nad svetom, sproti pa bo pospravil še tisto peščico drugačemislečih, ki k svojim zastavam niso pritdili ameriškega orla. Bushiji bi se kar stopili ob tej naslovnici. Seveda pa lahko nanjo gledamo s treh vidikov. Skozi ameriško-republikanskega, marketinškega ali intelektualnega. Ta zadnji pogled prav gotovo ni tisti, ki je obudil velike bojevnike iz zimskega spanja. Zbudilo jih je nekaj povsem drugega (11.09.2001). Pravzaprav sem se nadejal nečesa takega. Glasba je bila tisto zaradi česar sem jih vedno cenil. Toda tokrat so nas glede tega pošteno opeharili, kajti na celi plošči je manj kot pol dobrih komadov. Natančneje samo "Call To Arms" in zadnji štirje komadi so tisto, kar sem od njih pričakoval. Sledi pet komadov, ki so bolj kot ne žalitev spomina na stare Manowar. Uh, tak primer je npr. "Nessun Dorma", kot da bi poslušal petje onemoglega Pavarottija! Ali pa "The March", kjer sem pozabil, da poslušam metal band in ne Wagnerjevo opero. Nikjer niti ene kitare ali bobnov, kaj šele, da bi nam veliki šef Joey postregel s kakšno svojo znamenito bas solažo. Najbolj odvraten komad pa je brez dvoma "An American Trilogy", slavospev redu Razvetljencev, kjer band doseže dno. Obupen pocukran dixie komad (Lynard Skynyardom ne seže niti do kolen), kjer pojejo arije bogu in domovini, je samoposmeh in poklon tistemu proti čemur so tako pljuvali v osemdesetih - rock `n` rollu, mehkužcih in pozerjih. Vse to podkrepi še Ericovo bledo petje, ki po "Triumph Of Steel" ni več isti pevec. Visoke sekvence so zanj žal postale že resen problem, tako da zveni na večini komadov neprepričljivo in vsiljivo. Nato pa kot bi si rekli, hej fantje dovolj smo jih pustili čakati in se mučiti. Čas je, da jim pokažemo zakaj se nas še splača poslušati, dajmo jim nekaj starega! Tako začnejo šele z osmim komadom "Warriors Of The World United" prispevati zamujeno. Izmed teh bi izpostavil komade "Hand Of Doom", "House Of Dead" in "Fight Until We Die" kot najsvetlejše točke tega žalostnega izdelka. Eric se tu končno potrudi ter iztisne iz sebe še tiste nekaj moči, ki mu je je ostalo po "Louder Than Hell". Kljub vsemu se na koncu nikakor nisem mogel znebiti občutka kot da bi si pravkar ogledal kak pocukran špageti vestern, kjer John Wayne srečno obračuna z zlikovci ter s svojo deklino odjezdi v sončni zahod. Torej vsak, ki vsaj malo ceni pravi metal in stare Manowar, te plošče ne bo kupil, tistih nekaj novih Manowar fanov pa seveda ne bom niti poskušal prepričevati, kajti kdor posluša bande tipa Sacreed Steel, Hammerfall, Stormhammer, Wizard itd. bo prav gotovo brez pomisleka nasedel propagandi očetov warrior metala. Ne pustite se zavesti, kajti čeprav vam ponovno ponujajo čisti metal je ta tokrat zavit na dnu, pod sočno plastjo govna!
|
|
|||||