 Vanden Plas
- "Colour Temple (re-release)" InsideOut 2002 Pisalo se je leto 1994, ko je kvintet iz Kaiserslauterna udaril in napovedal razcvet progresivnega metala tudi na stari celini. Pet let po prvencu Dream Theater, ki so odprli povsem nove smeri ustvarjanja v svetu glasbe. Vendar iskati podobnosti prvencev obeh skupin je popoln nesmisel. Prvenec Vanden Plas je orientiran v smeri klasičnega power metala, medtem ko so Dream Theater že takoj na začetku nakazovali, da radi združujejo praktično vse kar diši po glasbi. Trend glasbe Vanden Plas zaznamuje predvsem drvenje bombastičnih rifov v pesmih, ki so izrazno živi in pomenijo osnovo, na katerih gradijo Vanden Plas še danes vse svoje mojstrovine. Torej, že sam prvenec skupine vsebuje kvalitete, ki jih zahtevajo še tako strogi glasbeni izbirčneži. In te so sledeče: slogovno odstopanje od klišejskih standardov, visoka atmosferičnost, živahna in dinamična zgradba pesmi, ki vse po vrsti ohranjajo glavo in rep. Ravno slednji kompliment je navadno "rak rana" prvencev mnogih progresivnih skupin (od Dream Theater do naših Prospect). Razvlečenih solaž bodisi na klaviaturah ali električni kitari, ki bi sesipale tempo v pesmih ali kakorkoli neagtivno vplivali na pričarano vzdušje, ne boste našli. Torej naskok na sam vrh progresivne metal scene v Evropi je bil s tem zagotovljen. Če ostanemo v Evropi, je nekaj podobnega v tistem času uspelo npr. Threshold s svojo prvo ploščo "Wounded Land". "Father" je tipična Vanden Plas pesem, po kateri takoj prepoznamo skupino. Odprti kitarski rifing je v ospredju. Element, ki ga je skupina ohranila v glasbi še danes, ko je uspela praktično popolnoma uravnovesiti progresivne elemente z elementi nemške šole klasičnega heavy metala. Skupina je za produkcijo poskrbela sama in ohranila v njej izredno živ zvok "Push" kot druga pesem po vrsti, je nadaljevanje tega rifinga, kjer Stephan Lill v prehodu pred refrenom spusti riff, v ospredju se znajde ritem linija z dobro slišno bas kitaro, kar dvigne atmosfero. Sledi melodični tipični melanholični refren. Na teh delih je ritem linija aktivnejša, kar omogoča bobnom in bas kitari da se popolnoma razživijo. Seveda odprte kitarske rife na teh delih krijejo klaviature. Najprogresivnejši "Soul Survives" je gotovo vrhunec na plošči, pa ne zaradi svoje dolžine, pač pa zaradi dovršene kompozicije, ki že nakazuje smer, v katero se je skupina razvijala v prihodnosti. Vsi prehodi in solaže se perfektno ujemajo z glavnimi rifi v pesmih in visokega vzdušja ne prizadanejo niti za trenutek. "Days Of Thunder" je dodan kot bonus komad. Vsebuje elemente glam metala, prava sprostitvena masaža za ušesa na koncu. Stephan Lill pri solažah ne forsira svojega glasbenega znanja, pač pa se prepušča občutkom, kar je bistveno. Okusno dodani kitarski okraski in skladni prehodi v pesmih to le potrjujejo. Morda je malo šibkejša točka vokal Andyja Kuntza, ki pa je uspešno kompenziran s svojo prepoznavnostjo. Mestoma "tenak" postane ob višjih sekvencah, tako da dobi človek zares občutek kot, da zapoje Andy svoje linije včasih malo skozi nos. Nasneti vokali v ozadju skladno dopolnjujejo z osnovno linijo. Andy je odlična izbira ravno zaradi specifične barve svojega glasu in izredno vživetem pristopu. V zaključni "How Many Tears" je prav Andyjevo improviziranje najsvetlejša točka pesmi. No da bi bila mera polna, pa je skupina k ponovni izdaji "Colour Temple" dodala tudi bonus CD. "Accult" originalno izdan leta 1996, kjer lahko najdemo akustično odigrane verzije "Father", "Days Of Thunder", "How Many Tears",...in nekaj klasičnih priredb, kot sta npr. tudi "Kayleigh" (Marillion) ali bluesy "Georgia On My Mind". Andyjevo petje je na "Accult" še bolj izrazno. Za prvenec skupine je Colour Temple več kot odlična kreacija in zato vredna vsakega greha.
|
|
|||||