 Primal Fear
- "Black Sun" Nuclear Blast 2002 Plošča je zares drugačna, tako kot je skupina napovedovala. Če je "Nuclear Fire" v uho šel "s prve", pa to ne velja za njegov naslednik. Prve štiri pesmi (pozor: z introm vred!) so nadaljevanje predhodnika, s tem da "Light Years From Home" v refrenu sumljivo vleče na "Silver And Gold" s prvenca. Sledi mučni "Revolution", ki je v celoti težko poslušljiva pesem.V ostalih šibkih točkah plošče je teženje osredotočeno na refrene, ki po vrsti ubijajo sicer super zastavljene rife in atmosfero v pesmih (npr. "Fear", "Silence", "Magic Eye"). Skupina nekako kompenzira to teženje z melodičnim in jurišno klišejskim "Mind Control", ki je nalašč posnet na sredini plošče, da se poslušalec le nekako uspe prebijati korak za korakom proti koncu plošče. "We Came Down" pa je super razbijač in to kar sem pričakoval od "Primal Fear". Tu skupina pokaže, zakaj je trenutno ena prvih violin na sceni nemškega heavy metala in heavy metala nasploh. Mat Sinner je v forsiranju Scheppersovega vokala pri produkciji šel tako daleč, da je z Ralfovimi vokalnimi linijami povozil kar nekaj okusno odigranih tercetov kitar (refren "Controlled", refren "Cold Day In Hell"), ki bi morali biti na prehodih nujno slišni in v ospredju. Ralf se zateka celo k poltonskim linijam v petju (refren "Fear"). Čeprav mu kitarski rifi tega absolutno ne dovolijo, gre on preko njih. Da! Temu lahko rečemo tudi namerno fušanje v "iskanju drugačnosti". Da pa bi poslušalca lahko glasba zares do konca zživcirala, se Ralfovi osnovni liniji pridružijo back vokali v pesmih na mestih, kjer se nikakor ne vklapljajo v rife. Vreščeči jekleni orel si lomi krila. Dragi Ralf, sila ni vse! Tako dobiš mnogokrat občutek, da slišiš živčno zborovsko dretje podloženo z dvojnim bas bobnom, kitarski rifi, ki so sicer ponovna perfekcija, pa nikakor ne morejo zaživeti. Tako je v refrenu uničen tudi "Mind Machine". Vse v njem je super zastavljeno. Dvojni bas pedal in rifing navita kot strela potem, ko pripeljejo s stopnjevanjem atmosfer komad do refrena, pa pesem v njem dobesedno zvodeni. Kitarska dvojica Wolter/Leibing se je dokončno perfektno uigrala. Izvrstne solaže pomenijo pobeg iz zateženega ozračja, ki ga ustvarja ta mestoma neposrečena kombinacija rifinga in Ralfovega petja znotraj referenov. Vsi okraski med rifi in na prehodih, naviti aktivni magneti, katerim ne uide niti najnežnejši kitarski lick, perfektni terceti in domišljene melodije kitarskih solaž v duelih, rešujejo "Primal Fear" in njihov četrti izdelek Plošča v celoti gledano ohranja toliko poslušljivosti, da jo je vredno uvrstiti v zbirko. Naj fantje delajo naslednjo ploščo tudi pet let, samo da bodo prikrili trenutni sindrom pomanjkanja idej.
|
|
|||||