 Beyond Twilight
- "The Devil's Hall Of Fame" Massacre Records 2001 Ko sem se razgledoval po navadno klavrno založenih policah ene izmed slovenskih trgovin z metalom, me je skoraj zadela kap. Od lanskega avgusta, ko je prvenec skandinavskih mračnjaških progresivcev širom Evrope že stal na policah trgovin, se je "The Devil's Hall Of Fame" končno (sicer zagotovo po nesreči) le uvozil v Slovenijo. Če ne bi bila ta plošča nekaj posebnega (v roke mi je prišla po devetih mesecih od izida), je zagotovo ne bi recenziral. Mojstri opevanja žalosti, odevanja v črnino, klicanja smrti so seveda skandinavske duše. In kako to izražajo skozi progresivne glasbene prijeme? "Beyond Twilight" so lansirali slab mesec pred 11.09.2001 ("Ta lepi dan ali George goes to the pub") sporočilo, ki lahko pomeni pravo razodetje. Ne jemljite ga smrtno resno (ali pač, če ste dovolj močni), ker lahko to negativno (?) vpliva na vaše življenje. Življenje električnih insektov s spranimi možgani, implantov z mikročipi. Varnih v objemu inštitucije, obdanih z gomilami tablet, materijala in neskončno predanih religiji. Večni ujetniki strahu. Strahu pred kom? Strah je implantiran. Vse to se razodeva osebi s kodo 29031972 (rojstni datum), ki se dotakne svojega virtualnega boga, univerzalne resnice, ko mu uspe vdreti v svoje možgane s pomočjo računalnika. Vsa njegova spoznanja (resnica) so tako močna, da so implanti v stiku z njo v trenutku pogubljeni. Ravno pravšnja provokacija za ta nasičeni nori svet, kjer so uživanje, dobrote in ljubezen (temu pravijo v redu razsvetljencev danes "ideali") omogočeni le preko filmov, knjig, rumenega tiska, skratka za denar. Tudi ideali so implantirani. Implanti pa so čedalje bolj zlobni, zato sodnega dne ne bodo preživeli, ker jih bo takratno razodetje resnice ubilo. Življenje je nekaj več, smrti ni. Boga ni. Vse skupaj, kar zaznavamo, je le nepomembna iluzija. Časovni fragment. Časa pa tudi ni, torej je večnost. Konceptualna glasba bazira na težkih valečih se rifih in motivi v njej se stalno prepletajo, zato glasba prehaja enkrat iz popolne psihadeličnosti v perfektno dodelano melodiko ("Shadowland") in v celoti stoji na molih. Vse je tako žalostno. Glasba ustvarja skozi celotno ploščo zatohlo megleno v večno noč in dež odeto vzdušje ( kot npr. v filmu "Blade Runner"). Električna kitara je s klaviaturami uravnovešena in naloga njenih težkih rifov je dvigovanje atmosfere v umirjenih delih in na številnih prehodih. Ambientalne klaviature genijalnega Finna Zielerja, ki si je zamislil ta koncept in zbral odlične glasbenike v postavi "Beyond Twilight", so gonilna sila. Motivi se perfektno ujemajo s sporočili v verzih (jih potencirajo). Kjer je dramatičnost potrebna udarijo kitare in klaviature v en mah. Vendar, da ne bo kdo mislil, da se Anders Kragh skriva za igranjem rifov. Takoj v otvoritvnem "Hellfire" pokaže, kaj pomeni švedska šola električne kitare s filigransko čistimi arpeggioti mehkega brzenja prstov po kitarskem vratu. Vendar bi bilo vse skupaj zaman brez najpomembnejšega člena zasedbe. To je nedvomno Jörn Lande, s svojo pestro paleto pevskih sposobnosti. Norvežan, ki je zame osebno absolutna špica, kar se vokalov vala nove generacije metala tiče. Kjer je potrebno zaplesti dramo besno kriči, perfektno poje tudi s tehniko dihanja (kot npr. David Coverdale ali Robert Plant v ex-Zeppelin obdobju), skratka na sleherni točki se postavi popolnoma vživeto v vlogo številke 29031972. Brezkompromisno energično! Vsesplošen vtis racionalno jokavskih skandinavskih pevcev ob poslušanju Landeja popolnoma zbledi. Super. Zopet lahko uživamo v novem glasbenem izumu, novi kreaciji, še ene skupine, ki goji popolnoma svoj slog, ne posnema nikogar in je le to v kar verjame. Zato je učinek vseh članov 100%, saj so fantje to kar je poslanstvo vsakega glasbenika. Izražati svojo resnico preko ustvarjanja glasbe. In metal je znova poslan v še eni novi različici, zgrabite zanj.
|
|
|||||