 Trans-Siberian Orchestra
- "Beethoven's Last Night" SPV 2002 Po dveh veselih velikonočnih pravljicah se Trans-Siberian Orchestra vračajo na prizorišče z novo. Beethovena odnese na oni svet po končanem pisanju desete simfonije. Kopica glasbenikov (tudi) "Savatage" v celotni postavi iz 1997, otroški pevski zbor, violine, viole, čela, kaj si lahko človek sploh še želi? Res, da je plošča skoraj v celoti postavljena na molih, torej nekaj več atmosferičnosti so Trans-Siberian Orchestra le spravili iz sebe, vse pa je odigrano v okvirjih šolskih lestvic. Kitare nimajo nobenega maneverskega prostora in služijo le za kritje ritmov. Klaviature so porinjene v ospredje. Bas je neslišen, bobni pa odfurajo osnovne takte ravno toliko, da se glasbeniki slučajno ne izgubijo sredi kakšne pesmi. Vse bi bilo dobro, ko glasba ne bi bila tako skrajno neinovativna, tolikokrat slišana. Gre namreč za komercijalni trik lisjakov, ki s takšnim izdelkom ciljajo uspešno predvsem na ameriško tržišče, kjer publika ni tako zahtevna, kot v Evropi kjer absolutno kraljujejo ob omembi imena Oliva le Savatage. Zakaj Jon? Ja, razumem, treba je nahraniti družino... Glasba je lepa, neskončno poslušljiva, a emocij ni čutiti nikjer, ker je vse skupaj spolirano do skrajnosti, pa tudi kar deset različnih vokalov glede tega ne zveni nič kaj prepričljivo. Vse se lahko predvideva v naprej. Točno veš, kako se bo kakšna pesem nadaljevala, kako zaključila. Morda pa se Trans-Siberian Orchestra želijo vpisati v Guinessovo knjigo rekordov na temo, kdo lahko naredi najbolj dolgočasno ploščo? Očitno je bila posneta že 2001 (glej booklet). Počakali so, da se poleže prah, ki se je dvignil z izidom nove plošče Savatage (marec 2001) sedaj, ko je zavladalo zatišje, pa so izdelek lansirali na tržišče. Izredno moti preigravanje tisočkrat prelajnanih motivov Mozarta in Beethovena. "Fur Elise" zna na klavirju zaigrati vsak začetnik, z njim pa se je šalil celo sam Jon Lord na eni izmed svojih točk na turneji Deep Purple leta 1996. In celo (že spet) preigrani Čmrljev let (Rimsky-Korsakov), ki ga za hitrejše prste tako ali tako vadi skoraj vsak entuzijast igranja kitare, se je znašel na plošči. Glasba je torej v celoti vstavljena v miljonkrat slišane motive, le zvokovno so vse skupaj malo zasukali po svoje. Torej, ne želim vam pokvariti veselja, a dejstvo je kruto. Sam sem bil poln pričakovanj. Vsa glasbena nadarjenost, ki jo imajo pisci, kot sta Jon Oliva ali Paul O'Neill tu splahni. Tudi vedno nasmejani Rusi s Čopove znajo preigravati, povrhu tega jih lahko poslušamo vsak dan v živo in zastonj. Zato ostanite raje pri originalnih mojstrih klasike ali Edith Piaff. Oprostite mi, ampak učinek poslušanja Trans-Siberian Orchestra je enak učinku zaužitih uspavalnih tablet. Beethovena je odneslo na oni svet potem, ko je odpisal svojo deseto simfonijo, sedaj pa se zagotovo obrača v grobu. Najlažje je krasti motive iz glasbe narejene v času, ko nihče ni slišal za avtorske pravice. Trans-Siberian Orchestra ne ponujajo ničesar, le zahtevajo! Denar davkoplačevalcev. Kako nizkotno in sramotno.
|
|
|||||