 Helloween
- "Treasure Chest" Metal-is Records 2002 Staroste nemškega power metala so se naposled odločile izdati svoj prvi ˝best of˝ album in to kar v dvojni obliki. Po odhodu kitarista Rolanda Grapowa in bobnarja Ulija Kuscha so zopet v podobnem položaju kot so bili v preteklosti, ko sta iz banda odšla njihov kreator in idejni vodja Kai Hansen (sedaj Gamma Ray) ter prvi pevec Michael Kiske. Da, gre za band, ki je v svoji zgodovini doživel veliko menjav, vzponov in padcev. Temu značilno pa se je spreminjal tudi njihov stil igranja, ki ga lahko razdelimo na tri večja obdobja. Od prvotnega, bolj hitrega in trdega stila iz obdobja s Hansnom na vokalih in kitari (85-86) do melodičnega metala med Kiskejevo ero (87-93), do sedanjega veliko bolj dodelanega in simfoničnega stila z Andijem Derisom na vokalih. Kot navdušenega fana me je najbolj zanimalo, katere komade iz svoje bogate zbirke so vključili na ta dva ploščka. Toda nad izborom sem bil kar malo razočaran, predvsem zaradi nekaterih komadov, ki v ta izbor nikakor ne sodijo. Na prvem, zlatem ploščku so predvsem komadi iz njihovega zgodnejšega obdobja, izstopajo le odlični "Mr. Torture", zabavni "I Can", že malo zdelani "Power" in vedno emocionalni "Where The Rain Grows" z zadnjih štirih plošč. Nato pa sta tu takoj dve njihovi največji uspešnici "Eagle Fly Free" in "Future World" iz njihovega zlatega obdobja s Kiskejem. Vse to so sijajni komadi, toda že tisočkrat slišani. Toda, sledi presenečenje. Komadi kot so "Metal Invaders", "Murderer" in "Starlight" (oba predelana) so vsekakor pozitivno presenečenje, saj gre za stare zažigalce katerih ne boste nikoli več slišali na njihovih koncertih. Vsi so seveda iz časa, ko je za mikrofonom Helloween še divje vreščal današnji poglavar Gamma Ray. Še posebno pa me je navdušilo dejstvo, da komad "Starlight" odpoje Kiske, saj gre za odlično in zelo redko verzijo originala. Sledita še dva dobro znana komada iz Kaijevega obdobja "How Many Tears" in "Ride The Sky" (predelan). In potem sledi več kot sijajen izbor, namreč komad "Halloween"! Po mojem mnenju najboljši komad v njihovi zgodovini, čeprav se mnogi ne strinjajo s tem ter še naprej promovirajo "Keeperja" (moje sožalje). Tu sta seveda tudi komercialni "A Little Time" in vedno ubijalski "I Want Out". Ne vem p, kaj na prvem izboru dela komad "A Tale That Wasn't Right", ki so jo po mojem vključili le za to, ker gre za balado, katere imajo v bandu kar radi. Srebrni plošček nas sprva nagradi z predelano verzijo neponovljivega komada "Keeper Of The Seven Keys", katerega sem že prej omenil. Poštena nagrada, kajti komada "Dr. Stein" (predelan) in "The Chance" sta pogosta gosta njihovih koncertov, kajpak oba vedno zažgeta. Za kar pa ne bi pri najboljši volji rekel za "Windmill" s plošče "Chameleon", ki je po mojem mnenju v sramoto bandu. Vesel pa sem, da je večina preostalih komadov v Derisovi izvedbi. To so seveda dobro znani komadi kot so "Soul Survivor", "Perfect Gentleman", "In The Middle Of A Heartbeat", "Forever And One" in oh, ne! Le kako se je tako klišejski komad kot je "Kings Will Be Kings" znašel v tem izboru, je vprašanje, s katerim si bo marsikdo razbijal glavo. No, "The Time Of The Oath", "Midnight Sun" in "Mr. Ego" ("Take Me Down") so me takoj spravili v boljšo voljo. Zadnja dva komada "Immortal" in "Mirror, Mirror" sta z zadnje plošče in sta kar v redu izbor, čeprav bi lahko izbrali tudi kak drug dober komad, katerih je ta plošča res polna. K temu je priložena še interesantna knjižica, ki med drugim vsebuje tudi nekaj informacij o zgodovini banda, vendar daleč od tistega kar so nam ponudili npr. Iron Maiden z "Best Of The Beast". Cccc, no na srečo pa to še ni vse! Če boste imeli več sreče, se boste morda celo dokopali do posebnega bonus CD-ja imenovanega "Buried Treasure". Ta bronasti plošček vsebuje redke bonus komade z njihovih singlov iz obdobja 1991-1999. Nekateri izmed njih so izšli le na uradnih izidih plošč na Japonskem trgu. Helloween so nas nagradili z nekaj bonus komadi, ki bi jih lahko mirne duše uvrstili na pravi album kot redne komade. V nasprotju s pričakovanji to večinoma niso komadi iz Kiskejevega obdobja. "Shit And Lobster" bi lahko bil odličen komad, a kaj ko se Kiske trudi s petjem veliko manj kot bi se pričakovalo. "Oriental Journey" je Grapowa solistična mojstrovina, ki nekoliko popravi plehek vtis. Vendar ga Kiske zopet pobiksa s petjem (malodane govorjenjem) in "I Don't Care, You Don't Care" ter "Ain't Got Nothin' Better" izpadeta popolnoma klišejsko. Sledi "Moshi Moshi Shiki No Uta", Kuschev drum solo s singla "Hey Lord"! Zabavna stvar, toda kje so Helloween kot jih želimo? Ko sem že skoraj obupal, da bo na plošči kaj konkretnega, pa sem nenadoma presenečeno odprl usta. Sledili so namreč komadi v Derisovi izvedbi. "Can't Figt Your Desire", "Star Invasion" in "Silicon Dreams" so najboljše kar lahko pričakujete od Helloween, čisti power in speed metal. "Grapowski's Malmsuite 1001" ("In D Doll") je še eno izvrstno Grapowo soliranje s katerim pokaže zakaj novi kitarist ne bo nikoli tako kul kot je bil on. "Electric Eye" je seveda priredba Judas Priest klasike in lahko rečem, da se je Andi s petjem res potrudil. Najboljše pa seveda pride na koncu. Prava krivica je, da takšnega komada kot je "A Game We Shouldn't Play" ni bilo na evropski verziji "Better Than Raw". Z njim dokažejo zakaj so sedaj boljši band kot so bili nekoč, tudi v "Keeper" eri in zakaj je Deris boljši pevec, kot je bil Kiske (že slišim letenje pokvarjenih buč v glavo). Treasure Chest je obvezno vredna nakupa za vse fane, še posebej omejena izdaja z "Buried Treasure" ploščkom, namenjena le najbolj zvestim fanom, med katere neskromno štejem tudi sebe. Drugače pa vas bo zadovoljil tudi le "best of", ki je njihov zadnji izdelek v stari zasedbi. Buče bodo zopet letele, to vam zagotavljam!
|
|
|||||