 Angel Dust
- "Of Human Bondage" Century Media 2002 Pred vami je prva uradno izposojena zgoščenka s strani našega teama, ki je šla skozi recenzijo, zato bi se rad predno preidemo na uživanje angelskega prahu, na tem mestu iskreno zahvalil Milanu Krušiču (Lene Kosti), za vso njegovo nesebično pomoč in udejstvovanje pri sedaj končno doseženem dogovoru med Firegoatom in trgovino Big Bang Music (Čopova 42, Ljubljana) o izposoji zgoščenk za pisanje recenzij. Hvala prijatelj, da si odtajal srca nadrejenih in vse dobro! Uf, fantje, kaj se dogaja? Popolnoma sem zmeden! Trnova pot skozi osemdeseta in začetek devetdesetih let je za vami in sedaj kar bruhate iz sebe. Ne morem verjeti. V četrtem letu od prvenca "Border Of Reality" še četrti fantastični izdelek. Potem, ko je Ritchie Wilkison zapolnil vrzel, ki je nastala ob odhodu Bernda Aufermana me je najbolj zanimalo kako se bo ta zamenjava manifestirala v glasbi "Angel Dust". Obe roki sta hitri kot hudič, torej fant odžaga nekaj svetlobno čistih arpeggiov ter seveda briljira s svojo desnico ob demonstraciji štopanja strun (palmuting), sicer ljubeznijo thrasha. Ni čudno, da ga je vzel sam Jon Schaffer v svoje "Demons & Wizzards" med turnejo. Torej, da! Tudi pridih thrasha nosi glasba "Angel Dust". Več trdote v njihovi glasbi je čutiti kot kdaj koli prej. To se odrazi že takoj v otvoritvenem "The Human Bondage". "Unite" riff ali enkratni "The Cultman", slednji mestoma tudi zaradi Dirkovega petja, pozorni bodite še posebej na verz: "Bolje, da me nisi nikdar poslušal!", vlečeta rahlo na zadnje "Nevermore". Uravnoteženost inštrumentov je bila vedno odlika produkcije "Angel Dust" in tudi tokrat lahko uživamo ob tem. Hudič je le, da za bas kitaro zopet zmanjka nekoliko manevrskega prostora, še posebej kjer se deli pesmi prelijejo v divjanje dvojnega bas pedala bobnov. Toda, pozor! Zvok, ki ga je razvila skupina v svoji karieri je nekaj posebnega in deluje prav osvežujoče ob primerjavi z vsemi mogočimi klišeji neskončnega imitiranja že zdavnaj izumljenega. Med ostalimi kreacijami tipa "Inhuman" ali "Unreal Soul" zopet zasledimo tisto znano potezo skupine. Fantje spustijo rif v refrenih (kjer se upočasni navadno tudi ritem), izraznejše postanejo klaviature. Besedilo prelepe "Disbeliever" se nanaša na samo naslovnico plošče. Duša ujeta v telesu, ki nikakor ne verjame svetu v katerega je potisnjena njena življenjska usoda in hrepeni po nečem več, kot ji ponuja le dani trenutek večnosti. Ali smo vsi skupaj le zaporniki in planet Zemlja mesto, kjer plačujemo svoje grehe padlih angelov ujetih v fizična telesa, v te okove iz katerih nas lahko odreši le...navidezna smrt? Neklišejski izdelek, ki ohranja vso izvirnost skupine in jo še nadgrajuje. Ambientalni srednje umirjeni deli pesmi se perfektno dopolnjujejo z ostrejšimi (celo brutalnejšimi) skozi celotno ploščo. Za konec najdemo na ploščku tudi "Killer", priredbo skupine "Seal". Seveda brez dodanega sladkorja, kateri je Ritchie pristavil tudi solažco skozi zvok vah efekta. Skratka dragi ljubitelji kombiniranja dodelanih melodij, kjer želi skupina z raznolikostjo prehodov podkrepljenih z nespoliranim zvokom ostrih thrashy ritmov kitar, na vsak način pobegniti v dimenzijo progresive, pred vami je nov prelep izdelek brez kakršnegakoli kančka osladnosti. To je unikatni pristop. To so "Angel Dust". Sezite po njih! Ploščo je posodila trgovina Big Bang Music. Kupite jo lahko na Čopovi 42 v Ljubljani. 
|
|
|||||