 Grave Digger
- "Tunes Of Wacken" G.U.N. Records 2002 Aha, tukaj je. Prva uradna živa plošča grobokopačev. In kako prekleto živa je! Zato je nujna obveza vsakega fana, da jo uvrsti v svojo zbirko. Posneta sredi Wacken Open Air festivala lanskega avgusta. Nasneti intro spremlja ritem linija Arnold/Becker, zato si ga ne navijte prenaglas (čeprav vem, da prenaglas v metalu sploh ne obstaja), ker vam bo ob vključitvi Mannijeve kitare ob "Scotland United" odpihnilo glave. Po poteku pogodbe z založbo G.U.N. records, je skupina imela do nje le še zadnjo obvezo, ki jo je bilo potrebno izpolniti. Izdajo žive plošče. "Tunes Of Wacken" pomeni dvoje. Skupina je izkoristila priložnost, da v enem mahu posname nastop v Wacknu, pred podivjanimi domačini. Beseda "Tunes" pa se nananša na set listo, ki jo pretežno (z introm vred) sestavljajo pesmi s plošče "Tunes Of War". Seveda ogovarja Chris občinstvo v nemščini, narod pa prepeva in sodeluje, da je joj. Tako celoten nastop pomeni perfektno zlitje skupine s publiko v popolni metal. Seveda gotovo vsakogar zdajle žuli vprašanje kako poje Chris Boltendahl v živo. Madona, ne morem verjeti, kot na studijskih ploščah. Rahlo se je namatral le pri rjovenju na višjih sekvencah "Knights Of The Cross", kjer mu v refrenu priskoči k petju verzov na pomoč velikodušno občinstvo. Drugi težak zalogaj je čakal Chrisa ob petju "Lionheart", kjer mu pri nekaj verzih za trenutek narahlo pobere vokal. A kaj potem, komu se je treba bati ob takšni podpori občinstva? Kjerkoli spusti Chris kakšno besedo v verzih, povsod mu stoji ob strani enkratna publika. In kaj starejšega? No, v le enourni izbrani niz pesmi se je s težavo prikradel "Heavy Metal Breakdown", ki ob živi izvedbi tudi dobesedno pomeni "hevimetalski zlom". "The Ballad Of Mary (Queen Of Scots)" umirja zares peklensko vzdušje. Skupina si odpočije. Manni počije na akustični kitari, vodilno vlogo v pesmi prevzame klaviturist H.P. Katzenburg. Chrisova barva glasu ohranja svoje specifike tudi ob hlajenju njegovih glasilk med celo pesmijo. Manni je odigral le začetke in konce solaž v stilu predhodnika Uweja Lulisa, kar je seveda nujno. Od tega je odvisna uigranost celotne skupine med nastopi v živo. Sicer pa si je poba vzel popolno svobodo, kar pomeni, da je solaže odigral kakor se za vsakega glasbenika spodobi. Po svoje! Dobrodošel spet med nami Manni. "Lionheart", ki sledi baladi nima akustičnega uvoda (kot originalna studijska izvedba), kje si bo Manni vzel čas za pritisk na footswitcher, pač je odžgal uvod kar čez distorzijo! Kaj, dovolj je bila že tista laganica malo prej. No, potem sledi prvi dodatek, ki se zaključi z "Rebellion (The Clans Are Marching)", skupina pa se vrne še enkrat po hitrem časovnem postopku na oder in odžaga hevimetalski zlom s svojega istoimenskega prvenca. Torej pravi pekel, ki mu ni para in upepeljuje vztrajno vsa lazeča, gomazeča in tistega pasjega avgustovskega dne 2001 marsikatera že navsezgodaj opotekajoča bitja okoli sebe. Škoda fantje, vem da se vam ni izteklo po načrtih in je tale izdelek rahlo izsiljen s strani bivše založbe. To potrjuje tudi mizerno opremljena škatlica s CD-jem. Kopači grobov nas bodo gotovo v prihodnosti potešili s pravim dvojnim živim ploščkom, brez teženja založb s katere plošče morajo biti odigrani komadi, s katere ne ipd... do takrat pa se prepustimo užitku vrenja Wackna, ki ga požirajo podivjani ognjeni zublji enkratnosti glasbe "Grave Digger".
|
|
|||||