 Rhapsody
- "Power Of The Dragonflame" SPV 2002 To, kar bom povedal sedaj, brezpogojno velja. Namreč, da na koncu vendarle zmagajo sile kozmične pravice, toda le v svetovih, ki živijo v pozabljenih legendah in zgodbah na krilih človeške domišljije. Če ne verjamete v to, vprašajte fante iz Rhapsody, ki so še vsako leto "prijeli za svoje meče, ter se pogumno podali v spopad z raznoraznimi kreaturami", ki pa so v našem svetu največkrat utelešene v podobi raznih ljudi iz konkurenčnega in neusmiljenega glasbenega sveta. In vedno so odšli iz boja kot zmagovalci, toda ali jim je to tudi tokrat uspelo? Lagal bi, če bi rekel da ne, toda za zmago so se morali tokrat še posebej potruditi. Zakaj? Hja, nihče ni bil popolnoma prepričan ali bosta novi kitarist in basist kos temu, kar ustvarjajo Rhapsody. Toda kljub tema spremembama v zasedbi se na srečo ni zgodilo, da bi se Rhapsody kakorkoli skvarili. Še naprej ostajajo zvesti simfoničnemu metalu, ki so ga izumili prav oni s svojim prvencem "Legendary Tales". Na novem albumu, ki je tudi zadnji del njihove odlične sage o Emerald Swordu so Rhapsody nekoliko bolj simfonični in zopet bolj v slogu "Symphony Of Enchanted Lands", vendar nič manj heavy kot so bili na "Dawn Of Victory". Za vse tiste zgube, ki robantijo, da se Rhapsody iz plošče v ploščo ponavljajo, pa bom sedaj navedel dejstva, ki najbolje pričajo o izvirnosti in dodelanosti njihovega novega izdelka. Že prva sprememba je bolj poln zvok kot posledica dveh kitar pri čemer se zopet izkaže Luca s svojimi izvirnimi rifi. Izredno hitri in epski "Power Of The Dragonflame" spada med njihove najhitrejše komade do zdaj. V to kategorijo spada tudi udarni "When Demons Awake", kjer Fabio demonstrira svoje najbolj agresivno petje do zdaj. Še posebno pa tu pride do izraza klaviturist Staropoli, ki s svojimi umetnijami presneto spominja na Jensa Johansona (Stratovarius). Tukaj so tudi klasični komadi kot sta "Knightrider Of Doom" ter "The March Of The Swordmaster" in precej inovativni "Agony Is My Name", kjer nas uvod nekoliko (vsaj mene je) spomni na kak Running Wild začetek, pa tudi rifi v komadu potegnejo mestoma na ta band, vendar pa je to drugače njihov čisto klasičen izdelek, poln orkestralnih elementov in zborovskega petja. Moj najljubši komad pa je "Steelgods Of The Last Apocalypse". Komad kar poka od raznovrstnosti. Začetek je tak kot, da bi res vstopili v fantazijski svet! Nato pa udarijo z vso jezo. Prav gotovo eden njihovih naj komadov do zdaj. Za "The Pride Of The Tyrant" lahko rečem samo eno - gas do konca! Z zadnjim komadom "Gargoyles, Angels Of Darkness", ki je seveda tudi najdaljši in najbolj dramatičen, pa dokončno pokažejo zakaj so mojstri simfonike. Edini komad, za katerega lahko rečem, da ni popolnoma po mojem okusu je "Lamento Eroico", kjer Fabio poje v italijanščini. Vendar je tudi to še en nov pristop. Italijanski mojstri simfoničnega metala so nas torej ponovno nagradili še z enim odličnim albumom, ki je kljub dejstvu, da je takšno glasbo izredno težko delati zopet nekaj novega glede na prejšnji album, pa naj bo to "Dawn Of Victory" ali "Rain Of A Thousand Flames". Vsem pravim fanom Rhapsody pa sporočam, da to ploščo preprosto morajo imeti, saj je to zadnji in odločilni del sage o Emerald Swordu. Veliki pravljičar Luca pa je že napovedal novo sago za naslednjih 10 albumov, to naj bi bil nihče drug kot sam Tolkienov Gospodar prstanov. Warrior Of Ice je mrtev, naj živi Gandalf!
|
|
|||||