 Yes
- "90125, 1983 (re-release)" Rhino Records 2004 Yes so pod hudimi pritiski javnosti ter neuspešni evropski turneji konec leta 1980 razpadli. White in Squire sta naprej životarila združena pod skupni projekt imenovan Cinema. Krvavo sta potrebovala kitarista. Tako se je zgodilo, da se jima je priključil južnoafričan Trevor Rabin, ki je s svojimi Rabbit polnil takratne stadione. Rabin je bil izreden glasbenik. Perfektno je obvladoval kitaro, klaviature in poleg tega premogel tudi izredno markanten vokal, za razliko od Andersonovega veliko bolj "zemeljski", težak, speljan globlje v nižjih tonalitetah. Po domače povedano bolj moški. Kljub temu, da je večino klaviaturskih aranžmajev napisal Rabin, pa se je izkazalo, da možakar zaradi kompkleksnosti samega materiala, ne bo mogel na odru poleg kitare igrati hkrati tudi klaviatur. Zato je Squire spravil pod svojo streho ustanovnega člana Yes, klaviaturista Tonyja Kayea. Tako so v Cinema sedaj bili trije Yes možje in mladenič poln svežih kreativnih idej. Največje presenečenje pa se je zgodilo, ko so se odločili, da poiščejo tudi pevca (najprej je bilo domenjeno, da poje glavni vokal Rabin), kajti v skupino se je vrnil Jon Anderson. Seveda na začetku to Rabinu ni bilo niti najmanj všeč, saj se je zbal, da bo moral v glavo vgraditi Howeov možganski procesor, saj je sumil natanko to, kar se je deloma zgodilo. Na Jonov predlog so se Cinema preimenovali v Yes. In tako je bila skupina na novo rojena. Tako daleč, kot si je predstavljal sprva Rabin le ni šlo. Vsi v novi skupini so umirali za željo po spremembi in Rabin je dobil tako popolnoma proste roke. Še več, Rabin je bil glavni akter v preobrazbi skupine in samem komponiranju materiala novih Yes. Andersonov nežni soprano vokal z distorziranimi metaskimi rifi, ki jih je vnesel v izraz novih Yes Rabin, si je nemogoče predstavljati. Lažem! Natanko to se je zgodilo in v kombinaciji s težjim Rabinovim vokalom izpadlo fenomenalno. V tem obdobju so bili električni glasnejši zvoki zelo popularni in ekspresivni kitarski rifi ostrejših konic so se prijeli v novovalovskih pop komercialnih skupinah od Duran Duran do Frankie Goes To Hollywood in seveda Michaela Jacksona (Se še spomnite metal riffa v Beat It?). Zelo popularne so bile tudi AOR skupine na čelu z Downes/Howe/Wetton/Palmer superbendom poimenovanim Asia. Te so prefinjeno kombinirale nove trende z žlahtnimi rokerskimi prvinami, kar je rezultiralo v sicer enostavno grajenih štiklih, ki so bili maksimalno izpiljeni in katere je bogatila izredna magija, ki so jo bili sposobni pričarati le izkušeni mački. Nekaj podobnega je doletelo Yes. Če integracija Stevea Howea v skupino na albumu "The Yes Album" (1971) pomeni prvo pomembno preobrazbo skupine in v splošnem definira okvirje na katerih je temeljila glasba skupine v sedemdesetih, pomeni "90125" z Rabinovim primatom za izraz skupine skozi naslednje desetletje nekaj podobnega. Rabin je bil vse prej kot jazzovki purist tako, kot Steve Howe. Kot bi v zgodovini pri Yes in njihovi nenehni spremembi prav na kitaristih vse raslo in padalo. Multitalentirani Trevor je bil človek izredne samozavesti, ki je natanko vedel kaj hoče in kaj dela. Ostali so mu sledili. Vedno prilagodljiva ritem linija Squire/White se je to pot brez težav odela v usnje in probrazila v udarno enostavneje grajeno, a sila naelektreno utripajočo navezo nagruvanega beata izredne voltaže. Natanko to kar so Rabinovi aranžmaji glav in repov potrebovali. Kratki, jedrnati, enostavni a sila ekspresivni. Rabin je bil rojen pisec hitov. Hitov za obdobje komercialnega dogajanja v osemdesetih, ko so kompleksne kompozicije pri generacijah mlajših poslušalcev popolnoma izgubile svojo priljubljenost. Yes metamorfoza je ponudila svež zmetaliziran kitarski zvok. Slogovno so se Yes odklanjali k AOR vodam (Our Song ali Hold On z najbolj osnovnim blues ritmom), čistim dance štiklom kot je bil ultra pop hit Leave It, uprizoriti ap so znali tudi popoln napad metalske ekstravagance, ki je ujeta v zimelenem rifu Owner Of A Lonely Heart. Skozi celotno ploščo "90125" se je našlo dovolj prostora za vnos okusnih naravno zvenečih akustičnih aranžmajev. Eden vrhunskih in gotovo najlepših trenutkov, ki jih je ta postava sestavila je nedvomno pesem Changes, kjer izredna vzdušja skozi fluido položene motive nenehno visoko valovijo. Torej pesmi glav in repov z dominantnimi refreni. Vse maksimalno izpiljeno in dodelano "v nulo". Glede produkcije predstavlja "90125" še danes "testno" ploščo v profesionalnih snemalnih studiih. Producent "90125" ni bil nihče drug kot Trevor Horn, ki je kot nesrečnik na "Drama" (1980) nadomeščal Andersona in že takrat vnesel nekatere sveže okusne trendovske kalupe, ki so jih Yes uspešno integrirali vase. "Drama" tako po izidu "90125" predstavlja zanimivega prekurzorja med starimi Yes in njihovim novim "eighties" izgledom. Jon ni napisal svojih pevskih aranžmajev nič drugače. Popolnoma njegova značilnost so. A v kombinaciji z vsemi inštrumentalnimi, ki obdajajo njegov vokal, zveni sedaj vse skupaj tako prekleto šokantno drugače, v isti sapi pa ohranja vso svojskost in neponovljivost Yes. Kontrasti so izredni, magija z vrnitvijo Andersona v skupino oživljena. Najlepši primer tega kombiniranja klasičnega Anderson yesovskega pristopa z Rabinovimi novotarijami je ujet v pesmi Hearts, katere refren v osnovi potrjuje, da se je zgodba o Yes pričela z The Beatles. "90125" nosi vso genialnost in glasbeno veličino največjih. Torej stari mački v lepo prilegajočih se novih kostimih. Poezija Yes sedemdesetih je bila izredno sofisticirana, a njena ideja v osnovi vedno enaka. "90125" ponuja svojo pridigo mnogo bolj agresivno in neposredno. "Be yourself, give your free will a chance..." Andersonova lirika je tako ostala nenadomestljiva in nepogrešljiva tudi v preobraženih Yes. Takšni Yes so pravzaprav dosegli pravo negacijo vsega kar so kdajkoli pred tem bili. Današnji Yes s ponovno reafirmacijo to le potrjujejo.Vseeno se magija in vibracija ohranjata in sijeta skozi glasbo "90125" na njenem slehernem koraku, a prav nič čudnega ne bi bilo, če bi se Yes v tistem obdobju preimenovali v No.
|
|
|||||