 Iced Earth
- "The Glorious Burden" SPV 2004 Hm, tale plošča je gotovo ena najbolj kontroverznih v metalu vsaj kar se letošnjega leta tiče. Človek kar ne ve kje bi se lotil njene recenzije. Vsak plus ima svoj minus. To pomeni, da je nova plošča Iced Earth precej nevtralna in zategadelj neprepričljiva. Zadevo si bomo ogledali iz več zornih kotov. Dlje ko bom razmišljal kje naj začnem, dlje bom odlašal, torej začnimo. Iced Earth so izdali nov album z novim pevcem. V svoje vrste jim je uspelo pridobiti enega najboljših, če ne tehnično najboljšega pevca mlajše generacije v metalu Tima "Ripperja" Owensa, ki je ostal brez službe pri Judas Priest. Zakaj je Tim pel pri največjih vam bo na "The Glorius Burden" takoj jasno, a o tem več v nadaljevanju. Skupino je poleg pevca Mathewa Barlowa zapustil tudi kitarist Larry Tarnowski, a Schaffer ga ni zamenjal z novim. Tako, da so Iced Earth v zdajšnji postavi brez lead kitarista, kot posebni gost na plošči je lead breake odigral Ralph Santolla, ki pa ga Schaffer noče v skupini, češ da je sicer odlično tehnično podkovan, a mu manjka duhovitosti in kreativnosti pri pisanju rifov in izvirnosti pri sestavi solaž. "The Glorious Burden" je neverjetna plošča. Nosi namreč osem krajših pesmi in več kot polurno umetnino. Kvalitativni preskok med temi osmimi komadi in polurno opereto je v nebo vpijoč. Začnimo z najsvetejšim delom plošče polurno kompozicijo v treh dejanjih Gettysburg. Vsako dejanje opisuje en dan tridnevne bitke pri Gettysburgu. Le ta potrjuje vso genialnost Jona Schafferja. Skupina je k sodelovanju povabila sam samcati Praški orkester. Možakar se je popolnoma vživel v historične trenutke trodnevne kalvarije med pisanjem kompozicije. Prav v vsak detajl posebej, ki ga kompozicija tako učinkovito oživlja. Schaffer je iskren patriot in zato se komad odpre z U.S. himno Star Spangled Banner z zanimivim aranžmajem v katerega so vključili tudi banjo. Sledi mu baladni del, v katerem skupina gradi atmosfero in le ta poskoči, ko udarijo Iced Earth na plano s svojim značilnim strupenim floridskim zvokom. Skozi celoten ep nekako tako valovijo kontrastna vzdušja, glede na situacijo in stanje na bojišču. Orkestralni aranžmaji odlično dopolnjujejo pulziranje skupine, atmosfera je zares fenomenalna, visoka, živa in elektri ves čas. Tim je Tim oz. "Ripper" v najlepšem pomenu te besede, njegovo petje variira od ekstremno težkih vrtoglavo visokih screamov do strupenega vpitja v nižjih sekvencah. Tim se je izkazal tudi v baladnih delih polurnega epa z izrednim občutkom za mehkobo in sofisticiranost. Čutno in vseskozi popolnoma vživeto. Neverjetno je kako je s svojim performansom fantastično oživil spoznanje generala Leeja v trenutku, ko se Lee ozre vzdolž bojišča posejanega s trupli in potoke krvi ter se ob tem zave vse svoje odgovornosti. Gre za poslednje verze popolnoma na koncu pesmi, ki je nedvomen vrhunec trilogije, če ne kar vrhunec plošče in polurni ep zares mojstrovina v vseh pogledih, tako resnično glasbeno dramo je pričarala skupina skupaj z orkestrom. Žal ostali material nikakor ne pride ob bok tej umetnini. Red Baron/Blue Max med njimi edino prepriča v celoti. Schaffer bi moral zbrati "The Glorious Burden" za enourni koncept, v katerem bi nanizal celotno bitko pri Gettysburgu. V nastali situaciji pa bi bilo bolje, da bi Iced Earth izdali dva albuma. Eden bi bil konceptualen, drugi pa bi nosil teh osem krajših komadov, ki so bleda senca polurnega epa. Tudi zgodovinske tematike v ostalih pesmih so neposrečene, ne prepričajo . Tako npr. dobimo petminutni Waterloo z dolgočasnim motivom, ki se ponavlja skozi refren in predrefren. In iz tematike imenovane Waterloo zares ne bi bilo težko narediti celotnega konceptualnega albuma. Namesto tega je stlačeno "na silo" vse skupaj v petminutno kompozicijo. Novi Iced Earth zelo škrtarijo v pesmih z motivi. Preko rifov položijo tercetno harmonijo in jo stružijo preko rifinga. Skrajno predvidljivo in dolgočasno. Torej vse so podvrgli melodiji, udarnost pa je izgubila svoj pomen. Kompozicijam rešuje čast Owens, tako da lahko glasbo še vedno z užitkom poslušamo, kajti Tim je prispeval svojih 110% in človek si kar težko predstavlja, če je kje še kdo, ki lahko iztisne več od sebe kot Tim. Zato je pel pri največjih - pri Judas Priest! Tim kraljuje v vseh sekvencah, kot pri Priest, s to razliko, da ni težko površno reči, da je Schaffer bolje izkoristil Timove vokalne sposobnosti. Tudi Priest bi jih, če bi Tim zamenjal Halforda leta 1982. Hotel sem povedati to, da Judas Priest niso vzeli Owensa v bend zato, da bi z njim naredili še en "Defenders Of The Faith" ali "Painkiller" album, pač pa zato da bo Owens s svojimi idejami in performansom doprinesel k izražanju stanja duha skupine sedanjosti. Saj veste, Judas Priest se nikdar niso oziralo nazaj in vsak njihov album je poglavje zase. Dobro zašel sem s poti. Iced Earth so v svojem izrazu nesramno zavili k posnemanju Iron Maiden in Red Baron/Blue Max zveni tudi po pevskih linijah, kot bi jih Owensu zakoličil Bruce Dickinson. Valley Forge se odpre z motivom, ki presneto spominja na When Two Worlds Collide od Iron Maiden. Solaža v izhodu iz Declaration Day je lep posnetek fade outa v 22 Accacia Avenue, medtem ko prenekatera tercetna harmonija prav tako v krajših štiklih zelo sumljivo vleče na omenjen legendarni bend. Precej udarnosti je "prizadete" na račun polaganja tercetnih harmonij, skoraj povsod kjer je to mogoče. Izrazni strupen "florida riffing" je s tem povožen in ne zaživi.Udarnost je bend izgubil še z nečim drugim. Npr. otvoritev komada Declaration Day je fantastična, bend razvije supersonično ultravoltažo, a refren ubije vse. Prvič se nekako po strukturi ne prilega, ker počasnejši tempo umirja nabrušeno ozračje, po drugi strani uporaba zborovskega petja preveš aatmosfero v infantilen izbruh patetike, s katerim je zadušen Timov odlični performans v celoti. Enak problem najdemo pri The Reckoning (Don't Thread On Me), ko Tim pristopi v predrefrenu zares vrhunsko, neposrečen refren pa nato to udarnost popolnoma zamori. Obe baladeski When The Eagle Cries in Hollow Man sta podpovprečna vložka in ne sežeta do gležnjev komadom, kot sta npr. atmosferični klasiki skupine Watching Over Me ali I Died For You. Še posebej Hollow Man zveni dobesedno "hollow". Kar se prepričljivosti pisanja balad tiče, po čemer so Iced Earth z Barlowom na vokalu venomer fantastično zažigali, se zelo konkretno približajo v mirnih delih zaključne trilogije. Pri besedilih je Schafferju pol odpuščeno glede na njegov iskreni patriotizem. Tisti, ki se s tem ne obremenjujete ste zavidanja vredni, tisti ki pa si boste ob poslušanju besedil ustvarili določeno bariero, kot npr. jaz, jo morate znati nekako preseči. "The Glorious Burden" je v osnovi zelo soliden album. Ni ravno tak, da bi se na trepalnice metal za njim in prav tako je daleč od tega, da bi bil slab. Nekaj vmes, kot mlačna voda, kar prinaša še vedno do neke mere razočaranje. Definitivno pa je dejavnik, ki je rešil Schafferja pred hujšim polomom Tim Owens. Izključno njemu se imamo zahvaliti, da ostaja "The Glorious Burden" še vedno v celoti poslušljiva in denarja vredna naložba, posebej če imamo pred očmi vso vrhunstvo pol urne umetnine.
|
|
|||||