 Judas Priest
- "Demolition" SPV 2001 "Demolition" je eden najbolj kontroverznih albumov, ki so izšli na metalski sceni v letu 2001. Kontroverzen zato, ker se rezultat v očeh javnosti ni skladal s pričakovanji. A to je problem vseh, ki so še vedno upali na novi "Painkiller" (1990) ali "Defenders Of The Faith" (1984), vključno z mano. Poleg "Turbo" (1986) je "Demolition" drugi tak album skupine doslej, ki je prestal vse polno predrznih glasbenih eksperimentov. Je nova zgodba zase in na fantastičen način združuje duh skupine preteklosti in sedanjosti, ki ga Judas Priest vseskozi dozirajo z lepo mero futurističnih zvokov. "Demolition" je nov odličen album skupine, drugačen v vseh pogledih, izzivalen, svež in popolnoma svojski. Tisti, k me poznajo bodo rekli da se mi v možganih pošteno že kisa, kajti takoj po izidu tega albuma sem bil šokiran tako močno, da zanj nisem hotel niti slišati. A to je bil plod mojega uma, moj problem. Judas Priest so še enkrat več dokazali, da se požvižgajo na trende in da venomer svobodno brez slehernih omejitev servirajo na plano albume, ki so res nekaj posebnega, tako zvokovno kot slogovno, hkrati pa ostajajo zvesti svoji osnovni jekleni drži, ki jih je pripeljala med največje metalske obrti. Album se odpre z Machine Man, pravzaprav edini komad, ki je hitrejše branže, kajti večinoma ponuja "Demolition" pesmi srednje hitrega tempa.. Kar takoj preseneti v Machine Man, je produkcija. Komad se odpre z bobnarskim introm, nič novega pri Priest, kajti tako se odpreta npr. tudi klasiki Painkiller ali Sinner. Dvojni bas pedal, ki je na začetku še slišen, je v nadaljevanju povožen s strupenim kitarskim rifanjem, ki zveni prav zlobno. Oster jeklen sikajoč zvok kitar ni pomaknjen v ospredje, v središču je Ripperjev vokal in zanimivo, Scottov "snare drive", ki zveni zaradi porezanih basov zelo "plosko"(flat) monotono in zna dolgočasiti, ker dejansko izpade kot štanc mašina. Ritem je namreč v tej pesmi vseskozi enak. Ogromno prostora pa se je našlo v zvoku za rožljanje bas kitare Iana Hilla. Doneč globok zvok bas kitare polno struži in je vseskozi razločno slišen v produkciji kar vnaša izreden kontrast v pesmi, še zlasti v tiste srednje hitrega tempa. "Demolition" ne premore tako ekstremnega zvoka kot "Jugulator" (1997). Judas Priest so se na novem albumu znova spogledali s sedemdesetimi in osemdesetimi ter temu pridali moderne nagruvane zvoke svežega dizajna. Tisti, ki poznate solo album Glenna Tiptona "Baptism Of Fire", lahko že počasi ugibate o čem bo tekla beseda. Tudi "Demolition" je produciral Glenn Tipton človek, ki se v skupini očitno najbolj spozna na moderno "krivenčenje" okostenelih rifovskih form in izumljanje novih vznemirljivih zvočnih skorajda ne "Mansonskih" podob. Pesmi, ki sta jih zložila skupaj K.K. Downing in Glenn Tipton vsebujejo največ elementov klasičnih Judas Priest, v smislu da le ti v njih prevladujejo. Te so One On One, Hell Is Home, Close To You, Bloodsuckers ter Lost And Found. Npr. boksar težke kategorije One On One je v osnovi klasično nastavljena pesem, a njegova zvočna preobleka ponuja vznemirljiv nabor new age zvokov in to "Halford era" fanom nikakor ne leži. In teh ličil je vseskozi na plošči polno, enkrat jih je malo več, drugič malo manj, a izogniti se jim v celoti nikakor ne moremo. Izredno zanimiv križanec starega "classic" zvoka in new agerskih prijemov je In Between. Poleg njega so podobni zanimivi eksperimenti tudi Jekyll And Hyde, Devil Digger, Subterfuge, Cyberface in zaključni Metal Messiah, ki so zato še posebej nagruvani v primerjavi z ostalim materialom. Vendar pa sijejo klasični prijemi skupine skozi sleherno pesem albuma. Torej "Demolition" ponuja znova veliko več melodije kot jo je "Jugulator". Dinamika plošče nenehno valovi, saj so pesmi na njej slogovno okusno pomešane. Za nagruvancem In Between sledi npr.čisti "eighites riffing" napad z Feed On Me, a glej ga zlomka, tudi njegov srednji inštrumentalni vložek nosi delček preizkušanja novega. "Ripper" ponuja glede na "Jugulator" še več petja. Raznovrstnega petja. Oživljanje željenih vzdušij v pesmih je z njegovo pomočjo v celoti uspelo. "Ripper" je vseskozi v verzih na pravem mestu. Verzi in glasba se odlično dopolnjujeta. Pravzaprav dosegata v ekspresiji skupine dvojni - medsebojno ojačevalni - efekt. Torej pozabite na Halfordov slog, čeprav ga je "Ripper" brez težav sposoben pričarati. In tega tudi pričara, a le kjer je to za dosego določenega vzdušja zares potrebno (refrena Metal Messiah in Bloodskuckers, ekstra screami med Hell Is Home). To kar ponuja "Ripper" je striktno njegova osebna ekspresija, kar je bila tudi želj ostalih članov benda, da se "Ripper" osvobodi okovov, ki ga eventuelno vežejo na senco predhodnika. "Ripper" je tudi na "Demolition" pevec Judas Priest in vsak patetični izbruh in jokanje za Halfordom je zgolj izguba časa ter energije in pravzaprav navadno slepilo, ki zgolj oža odprtost človekovega uma do novosti. A za Judas Priest vemo iz kakšnega testa so. Nikdar se niso ozirali nazaj, zato nikar ne pričakujte na "Demolition" kakšne klasike v 100% pomenu besede. Najbližje temu je fantastična balada Lost And Found, ta resnično oživlja Judas Priest sedemdesetih, a ne po zvoku, ta je tudi ko je v njem prisotna gola akustika moderno živo pojeklenjen. Torej ni težko uganiti, da nosijo pesmi mnogo obrazov. V njih, kot tudi na plošči, so solaže in tercetne harmonije izgubile svoj primat, moderni Judas Priest gradijo novo podobo izključno na kreaciji masivne atmosfere, ki jo dosegajo z ekspresivnim rifanjem nabrušeno živega kompresorskega zvoka, skozi nagruvano bas linijo, Ripperjevim raznolikim petjem, ki je vseskozi v središču ter Scottovim kontrastnim pritegovanjem po bobnih. Vse te osnovne dejavnike so odlično zabelili z moderno popačenimi zvočnimi vložki, brez katerih si te posebne atmosfere, ki jo pričara "Demolition", ni moč predstavljati. Ups, še tole opozorilce. V Evropi obstaja "Demolition" tudi v izdaji črnega digipacka z dvema bonus komadoma, nalepko z logom in trzalico skupine. Bonus komada sta pravi povampirjeni šus Rapid Fire z maksimalno vreščečim "Ripperjem" in ter Green Manalishi (With The Two Pronged Crown), ki ga Judas Priest odstružijo v počasnejšem tempu, kot smo ga vajeni iz njihovih ostalih uradno izdanih izvedb te pesmi. Uživajte v Ripperjevem brezkompromisnem kričanju! "Demolition" je plošča izrednih kontrastov zvočne globine, ki se preliva umetelno skozi vse elemente dodelanih svežih prijemov nove in prekleto žive produkcije. Judas Priest ostajajo na pravi poti in "Demolition" to potrjuje. Združevanje tradicije z novimi svežimi kreativnimi idejami. Judas Priest delujejo zato tudi to pot mladostno ter šokantno, vznemirljivo in provokativno, kar je bil vedno njihov osnovni motiv.
|
|
|||||