 Primal Fear
- "Devil's Ground" Nuclear Blast 2004 Peti album nemških heavy metal šampionov Primal Fear je, povedano naravnost in brez dlake na jeziku, njihov najboljši studijski dosežek doslej. Primal Fear so ponudili najbolj dodelano ploščo, klasičnih sestavin svojega izraza. Od agresivnega linearnega rifinga venomer izrazito ostrih oblin, dvojnih tercetnih harmoničnih pikanj preko rifov, do na miljo daleč prepoznavnega jeklenega vpitja izjemnega Ralfa Scheppersa. Vse so perfektno položili skupaj. Prvo kar me je vzradostilo ob poslušanju "Devil's Ground" so back vokalne linije, ki so jih Primal Fear v karieri najokusneje združili z Ralfovim osnovnim kričanjem. Le te sedaj resnično družno gradijo, skupaj z ostalimi dejavniki, izredno atmosfero nove plošče. Druga pomembna reč, ki je uspela Primal Fear je dejstvo, da so sestavili pesmi, ki so fluidno grajene kot še nikdar. Raznobarvni motivi, ki prehajajo nemoteče drug v drugega, ponujajo izredne preskoke ujetih vzdušij. Primal Fear so v produkciji navili rifing kitar in le to sedaj leži z Ralfovim kričanjem v perfektnem ravnovesju. Ralfova figura v izrazu skupine tako ne nosi več vloge izrazitega centra. To so najopaznejša dejstva, ki nadgrajujejo "Black Sun" (2002), ki se s konsistenco katero nosi nova plošča, nikakor ne more kosati. Z nami je znova peklensko živa produkcija Mata Sinnerja. Ta vselej duhovito poskrbi, da magija med fanti, ki vlada v studiu vibrira tako prepričljivo tudi na zvočnem nosilcu. Kar je izrednega pomena, so spremembe postave. Novi bobnar Randy Black (ex-Annihilator), ki je zamenjal ustanovnega člana skupine Klausa Sperlinga, je vnesel v skupino prepotrebno svežino in z vragolijami v glasbeni izraz znova več živahnosti same ritem linije. Zlasti je to očitno v mnogo bolj izrazni dinamiki variabilnih prehodov, ki so sedaj mnogo večji, ves delovni entuzijazem nove okrepitve, pa je moč zaznati preko samega intenzivnega pristopa, ki je mnogo bolj prepričljiv od predhodnikovega. Ne rečem, da je Randy boljši bobnar kot Klaus, a slednji je bil očitno čustveno izžet in ni dihal več družno za stvar, tako da je skupina z integracijo Randyja v bend naredila potrebno in hkrati odlično potezo ter si tako zagotovila odprta vrata k nenehnemu izpopolnjevanju poslanstva glasbenega fenomena imenovanega Primal Fear. Druga, manj opazna sprememba postave, se je zgodila na poziciji ene izmed obeh kitar. Izkušeni Tom Nauman se je vrnil v skupino in zamenjal Hennyja Wolterja, kar pa ne pomeni, da Tom in Henrik ne drgnita skupaj kitar v kakšni drugi skupini. Oba sta namreč kitarista pri Sinner. Kitarski dvojec Leibing/Nauman deluje sedaj še bolj kompaktno.Tomu je nekajletna abstinenca z odrov očitno zelo dobro dela, saj je skupaj s svojimi izkušnjami vnesel v delo kitar dodatno mero duhovitosti, ki se najlepše iskri v atmosferični lepotici Visions Of Fate. Prenovljeni Primal Fear sevajo sedaj izredno čvrstost in delujejo še boj samozavestno, saj je čutiti da vsi fantje v skupini znova dihajo za isto stvar. Kontrasti so izredni na plošči, zaradi raznolikosti pesmi in vzdušja, ki nenehno valovi. Prvi atmosferični vrhunec najdemo v srednje hitri Visions Of Fate z eno najlepših konverzacij med kitarama. Toda The Healer je nedvomno pesem, ki predstavlja epsko atmosferični vrhunec plošče kalibra Church Of Blood, zlasti zaradi grandioznega refrena, kjer ustvari bend izredno kontrastno magijo skozi svoj masivni zvok, dodane klaviaturske aranžmaje in Ralfovo vživeto predstavo, h kateri so odlično pristavili back vokalne linije. Prav tako vnaša izreden kontrast v to pesem Randyjevo bobnanje, ki osnovni srednje hitri beat luknja z udrihanjem skozi prehodne bobne. Pesem je popolna. Vzdušje dosega še enega takšnih vrhuncev proti koncu plošče s komadom Wings Of Desire. Lirično so Primal Fear, glede na prejšnje albume, prav tako bolj odrasli. Prvo pesem Metal Is Forever je moč razumeti kot posvetilo fanom, saj seva izredno pozitivno energijo in vero v stvar, katere osnova je moč, ki jo skupina črpa iz medsebojnega zaupanja njenih fanov in nje same. Z drugim komadom Suicide & Mania nas Primal Fear pribijejo na tla, saj se v njem pričnejo poglabljati z vprašanji malega človečka sedanjosti. The Healer je vrhunec njihove poezije novega albuma in ponuja močan pozitivni svetlobni fluks napram večino temačnih besedil pesmi. The Healer govori o popolni prenovi posameznika na način pridiganja, ki nikdar ni bilo značilno za skupino. Potrebno je izgubiti strah in ljubezen, za katero se je končno našel prostor, da te sedaj lahko preplavi, kar samogenerira očiščevanje človeške duše, ki tako prerase v neprebojno trdnjavo jeklene vere, da se je vredno boriti za dobro v tem svetu, kajti ko dobro napolni tvoje srce, ni variante, da bi komu kdaj koli želel kaj slabega. Sacred Illusion na najlepši način poziva k ignoranci moči velikega očesa. Vztrajanje na svoji poti je svoboda, ki ti je nihče ne more vzeti, a brez žrtev ni zmage ("there will be no triumph without loss" - verz, sicer vzet iz zaključnega narativa Devil's Ground) in tega se Primal Fear globoko zavedajo. Sprehodimo se še skozi razbijače. Sea Of Flames nosi glavni rif, ki je napisan v duhu tega kar so ponudili npr. Sinner s svojo "There Will Be Execution" (2003) in le dokazuje, da se Mat Sinner že dolgo ne koncentrira več z vso voljo na svoj matični bend Sinner ter usmerja svoje kreativne ideje izključno v glasbeno telo Primal Fear. Podobne pobege k Sinner najdemo v prehodu k refrenu v Heart Of The Brave in refrenu Colony 13. Tu je najbolj čutiti, da je imel Mat prste vmes. Mat Sinner je s svojim ostrim čutom za obvladovanje angleščine v veliko oporo Scheppersu tudi pri izbiri ustreznih verzov v pevskih linijah, da le te tako zvenijo okusno in izrazno . Sicer pa izstopajo po odlični kombinaciji peklenske hitrosti, brezkompromisne ostrine in perfektne mero melodike komadi, kot so Suicide & Mania, metalska himna srednjega tempa In Metal, najhitrejša pesem na plošči Sacred Illusion ter seveda Soulchaser, ki po kitarskem pikanju preko rifov in Ralfovih pevskih linijah celo potegne na Gamma Ray, seveda na tiste starejše branže, ko je pel pri njih še Ralf. Prepričan sem, da vsi zelo dobro poznate Primal Fear. "Devil's Ground" je njihova tipična plošča. Nekateri udarni kitarski rifi zvenijo že prav vznemirljivo "thrashy". Zdoktorirali so vse atribute, ki so venomer krasili njihovo glasbo na najlepši možen način. Torej agresivna linearna drža, perfektno zapoprana z vnosom velikih melodij in popolnega vokalnega performansa. Ko udariš, udari z vso močjo. Unikatno "fearovsko". Tipični Primal Fear, a to pot z izrednim ambientalnim vzdušjem, ki silno energijo in dinamiko plošče le dodatno ojačuje. "Devil's Ground" je nedvomno poleg nove plošče Exodus "Tempo Of The Damned", eden zgodnjih kandidatov za naj heavy metal ploščo leta 2004. Vsem, ki si jo boste omislili, se izplača pridobiti limitirano digipack izdajo, ki vsebuje dva video klipa in odlično Black Sabbath priredbo Die Young. Upam, da jo je Ronnie James Dio slišal. Še enkrat. "Devil's Ground" je doslej najbolj dovršen album skupine, ki le dokazuje, da so Primal Fear zares velik heavy metal bend, ki s svojim velikim srcem preprosto ne more razočarati.
|
|
|||||