 Judas Priest
- "Painkiller, 1990 (re-release)" CBS Records 2002 To je eden tistih posebnih albumov v heavy metalu! Metalska biblija! Kadarkoli metalci omenijo njegovo ime, se okolica in prisotni zdrznejo s kančkom strahospoštovanja, a hkrati z izrednim zanosom neizmerne sreče, da lahko delijo zvoke te fantastične magije, ki jo "Painkiller" ponuja. Najbolj pomembno pri tem je, da so dejavniki, ki so botrovali nastanku tega albuma, sedli skupaj na idealen način. Ko izvirna ideja doseže željen namen in cilj. "Painkiller" se odpre vnetljivo preko turiranja dvojnega bas pedala, nove sestavine novega obraza Judas Priest. Zakaj bi bil "Painkiller" sploh kaj posebnega pri vsem tem! Judas Priest so pokazali da je še vedno mogoče narediti nadgradnjo uničujočega zvoka s prejšnje plošče. Ta novi obraz in zvok bi bil nemogoč brez integracije novega bobnarja Scotta Travisa v bend. Scott Travis je prišel iz benda Racer X (v njem igra tudi še danes) in njegova nova tehnika je bila izrednega pomena pri razvoju novega in najtežjega zvoka Judas Priest dotlej. Kar pa nasploh vznemirja na plošči je že takoj naslovna pesem, katere glavni rif je poltonsko naštelan, česar so se Judas Priest na prejšnjih ploščah izogibali. To dviguje "Painkiller" na popolnoma drugo raven, glede na vso Judas Priest zapuščino. Kot bi padel iz druge galaksije. Judas Priest so s "Painkiller" do konca pretrgali svojo vez s sedemdesetimi. Vse prejšnje plošče so nosile pridih rock'n rolla, ki so ga nosili Judas Priest s seboj v izrazu od začetka obstoja, pa četudi je šlo pri tem le za najmanjšo sapico, ki je privejila na plano skozi vibracije skupine. Zato je bil "Painkiller" neverjetno uspešen in to velja zanj tudi danes! Uspešen v tem, da združuje vse stare fane, ki so od nekdaj občudovali izreden smisel in občutek skupine za komponiranje glasbe prefinjeno dozirane in uravnovešene z melodiko in agresivno držo ter mlajše metalce nove generacije, ki je rasla ob zvokih thrasha in ki je po naravi zahtevala vedno brutalno, najhitreje, najglasneje, skratka surovo moč. "Painkiller" združuje prav vse atribute. Zato ta album ne vsebuje ene same samcate šibke točke. Naslovna otvoritvena pesem v tem takoj prepriča. Vsebuje nadgradnjo uničevalnosti in dodatno dozo zmetalizirane povampirjene drže novih Judas Priest, hkrati pa ponuaj vseskozi nek zlobnikav "feel" v ozadju, ki je vseskozi močno prisoten. Fascinirajoče je tudi to, da je pesem pravzaprav dokaj kompleksno grajena in seveda tehnično popolnoma dovršena, hkrati pa z neverjetno lahkoto zleze v ušesa, kjer lahko brezmejno uživamo v vsem njenem metalskem sijaju, ki ga ponuja. Plošča je nekaj posebnega tudi v tem da kadarkoli se fantje nagnejo k brutalnim vodam (najočitneje v naslovni pesmi, All Guns Blazing in Metal Meltdown), pa Rob Halford s svojim vokalom vseskozi skrbi za enakovredno mero melodike v pesmih. Pesmi, kjer pa se razmerje očitneje preveša v prid melodike, pa so Night Crawler, A Touch Of Evil z odličnimi klaviaturskimi aranžmaji in Between The Hammer & The Anvil. Slednji dve predstavljata atmosferična vrhunca albuma. Težko pa je izpostaviti vrhunce, vsi komadi so maksimalni izpiljeni in iz njih seva izredna magija, ki so jo bili Priest sposobni pričarati, kot izkušeni stari mački. Kriterije o tem, kje so vrhunci, si lahko postavlja zato vsak fan sam zase. Eden najlepše oblikovanih rifov je gotovo tisti v Leather Rebel. Tu torpediranje dvojnega bas pedala položeno h kitarskemu divjanju oživlja še posebno močan kontrast. Album razganja od mogočne intenzitete in dinamike. Peti komad Metal Meltdown je znova še ena rapsodija obeh kitaristov Polna lead breakov in vseh mogočih sočnih kitarskih okraskov. Bolj, ko so Priest agresivni, z večjo vnemo kriči tudi Halford. A njegova linija, ki je lahko še tako sesipajoče poblaznela, vedno ohranja izredno melodiko in skozi ploščo. Halford ne vpije zaletavo, ves čas je popolnoma vživet in se prilagaja danemu razpoloženjskemu trenutku znotraj sleherne pesmi. Prvi bonus komad tega remastra je nikoli izdana fantastična metalska balada Living Bad Dreams polna emotivnega naboja. Drugi bonus je "live" verzija komada Leather Rebel. Moram priznati da Rpbovo petje vnjem ni najbolj prepričljivo, še zlati ne v refrenu kar opozarja, da možakar ni več dihal družno za stvar z ostalimi člani skupine. Priest rohnijo kot nikdar. Ta album je njihov monument in dragulj, ki se izmed vseh izdanih albumov v kroni Judas Priest, sveti z največjo intenziteto. In po vseh teh letih je to album, ki je za mlajše metalske bende še vedno neverjetno inspirativen. Kje so Judas Priest začeli in kaj so 21 let kasneje dorekli s famozno "Painkiller". Žalostno je dejstvo, da je bila to zadnja plošča posneta z metalsko ikono Robom Halfordom. Judas Priest ne bodo zveneli nikdar več tako. Vendar generalno gledano, ne glede na to da Roba ne bo več v skupini, njen namen v vseh letih obstoja nikdar ni bil kopirati same sebe. Judas Priest so vedno stremeli k nenehni pozitivni spremembi, večni perfekciji in nadgradnji doseženega. To je njihov poker asov, ki jim je omogočal, da so venomer stali in obstali na svoji prepoznavni in vselej pravi poti. Deep Purple bi rekli: "Listen, Learn And Read On!" In v primeru Judas Priest ni nobene razlike pri tem. "Fighting on with dignity, in life and death we deal, the power and the majesty, amidst the blood and steel." Nekatere verze iz One Shot At Glory lahko razumemo, kot Robov osebni rekvijem skupini, npr tegale: "Fate stands before me, words have all been said!"ali "Destiny calls me (novi izzivi na življenjski poti), one night of fire (vsa goreča vera, ki jo je vložil v bend), One Shot At Glory (vse njegovo delo, ki se je kot produkt te močne vere skozi leta, materializiralo v skupini)". Medtem, ko je nad obzorjem vstajal nov dan, se je ena od epopej skupine ravnokar zmagoslavno in za venomer zaključila. Obdobje "klasičnih" Judas Priest je bilo tako izpolnjeno.
|
|
|||||