 Judas Priest
- "Point Of Entry, 1981 (re-release)" CBS Records 2001 Potem, ko so dodobra prekalili svoje jeklo skozi "Killing Machine" (1978) in "British Steel" (1980), so Judas Priest s "Point Of Entry" (1981) naredili večji slogovni ovinek. Poudarjam "večji", ker so takrat vsi pričakovali in zahtevali od skupine še en album kova "British Steel", na katerega se izmed vseh pesmi na "Point Of Entry" po ujetem feelu, izvedbi, rifu in celo zvoku, Judas Priest še najbolj navezujejo s Hot Rockin'. Namesto surove energije in metalske agresivnosti, seva "Point Of Entry" zlasti v pesmih, kot so Don't Go, You Say Yes, All The Way ali Troubleshooter več hardrokerske sofisticiranosti in senzibilnosti. Ta album je mnogo bolj atmosferičen in ne tako eksploziven, glede na svojega predhodnika. Judas Priest v njem ne zvenijo na vsak način zaletavo, pač pa svoj metalski hrup dozirajo z več hard rockovske zmernosti. Ni ga razloga za alarm na "Point Of Entry". Z nami so ubijalci kova Heading Out To The Highway, Hot Rockin' in On The Run, izdelanih melodij, fluidnih pasaž in sočnih kitarskih solaž, ki so znova daljše in zato na "Point Of Entry" v splošnem bolj izrazne, glede na "British Steel". Posebna draž plošče so komadi visoke atmosfere Turning Circles, še posebej pa ambiciozni umetnini Solar Angels in Desert Plains, kjer je skupini v komadu uspelo doseči dotlej nikdar slišano posebno kontrastno vzdušje med kitarskim "štemanjem" in torpediranjem bobnov z vseh strani. Desert Plains je romantično obarvani epski vrhunec plošče visoke atmosfere in poslušanje Robovega emotivnega vokala v njem, venomer prava poslastica. Album kar razganja od različnih emocij. Seveda ob poslušanju na prvo žogo album ne sede tako gladko v ušesa, kot "British Steel" ali "Killing Machine", a kdor mu da priložnost, bo lahko užival v izredni raznolikosti vzdušij, za katerega je kriv slogovno bolj kontrasten nabor pesmi in Halfordova vživeta fantastična predstava. Halfordovo petje zna biti prav strastno, še posebej v komadih, ki nosijo višjo mero rock'n rolla, kot sta Troubleshooter ali All The Way. Remaster ponuja izreden zvok. Venomer, ko poslušam novo verzijo tega albuma me preseneti neverjetna kakovostna razlika v zvoku izdelka. Zlasti to velja za delo bobnov, ki dihajo še bolj polno, njihova zvočna globina, pa je v zvoku skupine sedaj še bolj kontrastno poudarjena. Remaster nosi znova dva bonusa. Prvi je komad Thunder Road, z odličnim zmetaliziranim rock'n roll rifom, posnet leta 1987, s pomočjo ritem mašine in z enakim ritmom, ki so ga Judas Priest uporabili za priredbo C. Berryja, Johnny B. Goode ("Ram It Down", 1988). Druga pesem je "live" verzija Desert Plains, ki uprizarja neverjetno odrsko eksplozivnost Judas Priest. Komad je odigran v živo mnogo hitreje in dejansko daje občutek, kot da želijo Judas Priest pustiti za seboj popolno odrsko razdejanje. Za razliko od "British Steel", seva "Point Of Entry" večjo zrelost skupine. To velja tudi za besedila, ki niso več vsa po vrst zaletavo uporniška, pač pa se je Halford začel v njih ukvarjati predvsem s seboj. Judas Priest so s "Point Of Entry" naredili odličen album, ki je še vedno odločno nabit s surovo energijo "nažiganja" in v katerem čustev kar vre na vsakem koraku. "Point Of Entry" je bil posnet v studiu na otoku Ibiza, torej pod vročim španskim soncem. Gotovo je lokacija prispevala k posebni magiji, ki jo je ujel ta album. Hkrati je prisoten občutek, kot da so se Judas Priest na neki točki za hip ustavili in se ozrli nazaj po sledeh svoje razburkane prehojene poti. Fantje so potem, ko so prilezli na polja slave, začutili mir in spravili iz sebe album izredne sproščenosti. V svoj nov obraz so vnesli znova več kompleksnosti in slogovnih kontrastov, hkrati pa s komadi Desert Plains, Solar Angels in Heading Out To The Highway nakazali, da je ostalo še mnogo, mnogo vznemirljivih stvari, ki jih nameravajo privleči izza rokava.
|
|
|||||