 Judas Priest
- "Killing Machine, 1978 (re-release)" CBS Records 2001 "Killing Machine" je plošča na kateri so Judas Priest popolnoma opustili kompleksnost in se prepustili surovemu šusu. Na pesmi tipa Victim Of Changes, Sinner ali Beyond The Realms Of Death lahko takoj pozabimo. V enem letu so tako Judas Priest izdali dva precej drugačna albuma. Poleg slogovnega preskoka smo priča tudi produkcijskemu, saj je "Killing Machine" produciral James Guthrie, s katerim so bili Judas Priest zelo zadovoljni po opravljenem delu v Better By You, Better Than Me ("Stained Class" je z izjemo omenjene pesmi v celoti produciral Dennis Mackay). "Killing Machine" nosi še bolj kristalen zvok od predhodnika, visoki in nizki toni so še bolj razločni, zvočni kontrasti še večji, v splošnem je zvočna slika še polnejša in zvok globlji. Kar je bistveno je to, da je Mackay uspel iztisniti iz benda na bolj prepričljiv tisto za čemer, so Judas Priest vseskozi hlepeli. Zveneti skrajno šokantno ostro in glasno. In v tem je "Killing Machine" definitivna nadgradnja "Stained Class". Res, da so Judas Priest žrtvovali kanček sofisticiranosti, a je zato večja kompaknost enostavneje grajenih pesmi nove plošče, dodatno spotencirala udarnost in neposrednost njihove biti. Za povrhu vsega ponuja ta odlični remaster skozi celo plato še bolj precizno "rifing" podlago, kar je posebno opazno v prehodih in med samim kitarskim solo štrikanjem. Mnogo bolj izrazni in atmosferični, so tudi sintesajzerji v Before The Dawn. Na remastru sta kot bonus komada vključena zgodnja verzija pesmi Rock Hard, Ride Free (orig. izdana na "Defenders Of The Faith", 1984) imenovana Fight For Your Life z enakimi verzi v predrefernu a s popolnoma drugačnimi refrenom, nekaterimi prehodi in kitarskimi solažami ter "live" šrapnel Ride Like A Wind, sicer originalno izdan leta 1982 na plošči "Screaming For Vengeance". Nekatere od vas bo morda, tako kot mene, motila prisotnost obeh pesmi na tej plošči, saj kronološko ne sledita evoluciji benda, sta pa nedvomno nepogrešljiva v CD kolekciji vsakega Judas Priest fana. Ta album nosi vse. Učinkovite šuse kot je fantastični otvoritveni terorizirajoči agresor Delivering The Goods, sesipajoča Rock Forever in Running Wild in seveda topovska granata Hell Bent For Leather (tako je zvenel originalni naslov plošče izdan v ZDA). Predstavnike zmernega tempa najdemo v erotičnih Burnin' Up in Evil Fantasies ter naslovni pesmi obskurnih verzov našega brezmejnega prostituiranja za denarjem. Enega melodičnih vrhuncev najdemo v komercialno zveneči Evening Star, preprosto a učinkovito, odigrano na prvo žogo. Tudi brez himnične Take On The World ni šlo, znova pa so opozorili na svoj genialni občutek za priredbe. Tokrat so se odločili za predelavo Fleetwod Mac klasike Green Manalishi (With The Two-Pronged Crown). Pesem je že po naravi polna tragike, shizoidna kot je njen avtor in mojster "anglo-bluesa" Peter Green v letih, ko jo je napisal, zares tudi bil, v rokah Judas Priest, pa zveni za povrhu prav vampirsko zlobnikavo. Judas Priest so prispevali tudi žalostno nežno akustično balado Before The Dawn, ki ohranja pristni stik s sedemdesetimi, tako da so kontrasti albuma resnično poudarjeni. Svojemu rohnenju, ki je postal neizbrisna zaščitna znamka, so pridali usnje. Onetano usnje in verige. Idejo glede usnja naj bi v skupino prinesel nihče drug kot Rob Halford naravnost iz nočnih disco gay klubov. Sicer ni bilo usnje nič novega na odru. Pred Judas Priest, so se z njim šemili že Alice Cooper in Kiss. A Kiss so bili v svoji opravi še vedno na odru tako zelo "neresnični", kot kakšni popolni alieni, Alice Cooper je po drugi strani izgledal spet kot priložnostni nori harlekin. Judas Priest pa so množico z usnjenim imagejem dejansko uročili, saj so svojo novo modo v kombinaciji z uničevalnim kitarskim sekanjem brez zadržkov in na sila preprost način približali masi. Na odru so izgledali "ljudsko", kot fantje iz ulice, ki so le prišli vzeti kar je njihovega. Pokazali so masi, da je mogoče odtrgati prepovedan sadež in ostati nekaznovan. Popularnost je tudi po tej plati Judas Priestom začela strmo naraščati. Vsi koščki na "Killing Machine" so združeni med seboj popolno. Album krasi izredna dinamika, pesmi ponujajo različna vzdušja visoke atmosfere. Jeza in bes, žalost, ljubezen,...vse skupaj pa odseva izreden žar in voljo "biti kar čutiš, da hočeš biti". Pri tem bendu je venomer ugajala iskrenost in pogum. Priest so vedno brez strahu eksperimentirali in v vsej njihovi zgodovini je težko najti dva albuma v katerih ne bi bilo moč zaznati pozitivne spremembe naprej. Judas Priest so bili tik pred tem da se odkatapultirajo med nesmrtna imena rock glasbe. "Killing Machine" ponazarja zavest benda, ki se bliža k vrhuncu svojih moči, izreden ustvarjalni zagon in energetsko nabitost, ki jo je sevala kemija benda. Ko so srca vseh članov skupine zares bila za isto stvar (verzi pesmi Rock Forever povedo glede tega vse). In ko se enkrat zaveš, da lahko z močno voljo realiziraš prav vse sanje, te ne zaustavi na poti k cilju prav nobena ovira. Judas Priest so bili preprosto na pravi poti in tega so se v tem trenutku zavedli bolj kot kdajkoli poprej. Medtem, ko so bili diskači ob taktih Boney M, Tine Turner in Bee Gees (brez heca ljubim njihov disco) polni vročih potnih teles ter je trdovratna viroza spake imenovana punk že davno požrla velikane progresive z začetka sedemdesetih, je embrio nove glasbene dimenzije, bil počasi pripravljen, da priveka na svet. Bližal se je trenutek eksplozije in splošnega heavy metalskega vstajenja, po katerem svet ni bil nikdar več tak kot prej.
|
|
|||||