 Judas Priest
- "Sin After Sin, 1977 (re-release)" CBS Records 2001 Prihodnost je bila negotova za Judas Priest, fantje so se po "Sad Wings Of Destiny" (1976), ki ni uspela opozoriti na nov bend rock scene, znašli v slepi ulici. Obstati ali prenehati? Vera je bila močnejša in takrat vzame majhen bend pod okrilje močna, bogata glasbena založba, ki je vedno bila eno največjih imen v biznisu glasbene industrije. Fantom je to gotovo dalo novega zagona in povrnilo prepotrebno samozavest. Judas Priest so s "Sin After Sin" odprli novo poglavje svoje zgodovine. Album jim je pomagal producirati nihče drug kot Roger Glover, sicer basist Deep Purple. Seveda "Sin After Sin" še ne ponuja preskoka na tirnice, s katerimi so si Judas Priest pridobili status nesmrtnih legend v osemdesetih. Pesmi kot so otvoritvena Sinner v svojem srednjem delu, Last Rose Of Summer, Here Comes The Tears ali celo večji del pesmi Raw Deal nikakor še ne razkrivajo tistega zaradi česar se Priest v osemdesetih postali biblija heavy metala. Judas Priest v zvoku še niso razvili tiste konstantne surovosti in uničevalne agresije, čeprav so zvokovno postajali čedalje bolj drzni in arogantni. Prav tako je spominjal njihov izgled v tistih časih bolj na nekakšne "zapoznele" hipije, kajti o onetanem usnju in Halfordovi obsesiji za Harley Davidsoni na odru, torej o dejavnikih, ki so prav tako v veliki meri pripomogle k kasnejši slavi skupine, še ni bilo ne duha ne sluha. "Sin After Sin" še ne ponuja pravega heavy metala, pač pa je zanimiva plošča kolizije hard rocka sedemdesetih, v katerega so Judas Priest na sebi lasten način vgrajevali nove originalne glasbene prijeme. Torej nekaj kar je bilo šele na tem da se preobrazi v heavy metal rock. Torej album, ki žanrsko še vedno zelo niha, kar se odraža tudi na njegovi dinamiki. Album se odpre z navitim rifom naoštrenih konic. V Sinner poje Halford razpenjeno in raskavo neposredno iz grla. V slogu, ki se ga na prejšnjih dveh ploščah še nikdar ni poslužil. A v refrenu zavrešči z vso intenziteto kristalno čisto kar vnaša fantastičen ambientalni kontrast v pesem. Sinner nosi na sredi preko vijugajočih kitar psihadelične primesi, kot trenda zgodnjih sedemdesetih. Le te drže poslušalca ves čas v negotovosti, ali se bo pesem morda prevesila v nekaj podobnega, kot je otvoritvena Victim Of Changes s prejšnje plošče. A izrazen osnovni rif ohranja vseskozi dominantno pozicijo v pesmi in ta se konča besno razvpito, kot se je začela. Diamonds And Rust je priredba Joan Baez. Produkcijsko so kitare potisnjene nazaj kot bi bile v funkciji orkestra, ki polni zvočno sliko, v ospredje pa stopa ritem linija s pulzivnim basom na eni strani in Robovim vživetim čistim atmosferičnim vokalom na drugi. Vnaša fantastičen kontrast na ploščo še posebej zato, ker izzveni njen osnovne beat, kot bi ga vzel iz kakšnega disco kluba sedemdesetih. Starbreaker je gotovo eden razbeljenih vrhuncev plošče, ki bo takoj zanetil vsako srce pravega ljubitelja heavy metala. Odprt, enostaven, udaren, žgoči rif. Brez ovinkarjenj in kompliciranja, ki kot tak ponudi pravo dozo neukročenega divjaštva in prave uporniške drže, ki so jo tudi Judas Priest besedila nepokorščine vse polna. Last Rose Of Summer zmanjšuje intenziteto in jemlje albumu precejšen del njegove dinamike tako, da dobiš občutek kot, da nosi "Sin After Sin" pulzivno navita začetek in konec, srednji del plošče pa ostaja mlačen in manj izrazen. Seveda temu ni čisto tako, saj Priest dodajo plin v Let Us Prey/Call For The Priest, medtem ko srednje hitra šestminutna Raw Deal z vižami R&B, znova jemlje plošči zagon, z izjemo zadnjih dveh minut pesmi, ko Priest končno pustijo steči rif, ki se atmosferično zaključi skozi verze refrena "I'm Going! No Loss!" Here Comes The Tears je še ena balada, odpira se nežno v slogu Last Rose Of Summer, Rob blesti s svojim občutkom za mehkobo in nežnost. Pesem je duhovit trik in intenziteta v njej narašča iz kroga v krog, posebej po vključevanju večpaletne spremljave klavirja in akustičnih kitar ter jeklenim napadom distorzije polnim samodestrukcije, ki ob koncu razsuje svet na prafaktorje. Poslušalec si sedaj zaželi finalni udarec in le tega dobi, kajti sesipajoče vzdušje prejšnje pesmi prehaja neposredno v razbeljeno Dissident Aggressor, ki poleg Starbreaker vsebuje pravzaprav največ tistega kar so Judas Priest prenesli na vse svoje kasnejše studijske izdelke. Popoln metalski napad, Halfordove vokalne akrobacije izrednih screamov, mestoma razdeljene na levi in desni monitor dvigujejo dinamiko in atmosfero. Plošča tako razpenjeno vzvalovi prav ob koncu preko vse agresije, ki so jo takrat spravili Priest iz sebe. Prvi bonus komad je odlična priredba hita skupine Gun imenovana Race With The Devil ("Gun", 1969) in je za ta novi remaster odlična solucija, kar pa ne morem trditi za "live" verzijo pesmi Jawbreaker. Jawbreaker je komad nastal leta 1984. Torej v sedmih letih od izdaje "Sin After Sin" je skupina naredila ogromen kvalitativni preskok in v tem primeru bi bilo bolje, da Judas Priest, če že niso našli materiala iz obdobja snemanja plošče "Sin After Sin", tega bonus komada raje niso vključili. Tudi celotna retrospektiva, ki ga ponujajo na novo izdani remastri, bi bila tako bolj smiselna in lepše (okusneje) zaokrožena celota. "Sin After Sin" je nadaljevanje zgodbe o težavah Judas Priest z bobnarji. Alan Moore je skupino zapustil in Judas Priest je tako priskočil na pomoč odlični Simon Phillips, takrat renomirani in v glasbenih krogih visoko cenjeni session bobnar, ki danes igra pri Toto. Tudi zategadelj je kakovostni preskok glede na "Sad Wings Of Destiny" več kot očiten. Plošča je odigrana mnogo bolj samozavestno in kitarski dvojec Downing/Tipton deluje kompaktneje. Škoda, da se Simon ni pridružil skupini, kajti njegovo delo se je odlično zlivalo s podobo glasbene drže Judas Priest tistega obdobja. Za prihajajočo turnejo, so Judas Priest v iskanju razpoložljivega bobnarja rekrutirali v svoje vrste Lesa Binksa. Remaster je odličen! Pri CBS Records ponovne izdaje Priest zapuščine v letih med 1977 in 1990 gre glede tega za pravo umetnino. "Sin After Sin" zveni razločneje, zvok je kristalen, še preciznejši in album živahnejši. Pri tem "Sin After Sin" ni izgubila niti drobca vzdušja, da se pripravlja nekaj velikega in ki vas hkrati ne bi mogel prepričati, da se nahajate še vedno sredi druge polovice sedemdesetih.
|
|
|||||