 Judas Priest
- "Rocka Rolla, 1974 (re-release)" Snapper Music 1998 Aaaaaaa!!!! Leta 1969, rojstvo Judas Priest v mestu Birmingham od koder prihajajo tudi Black Sabbath. Ne vedoč, da bodo postali v kasnejši prihodnosti pravi velikani zgodovine rocka, so se v tem obdobju borili za svoje preživetje. Člana originalne postave sta bila tisti čas, poleg ustanoviteljev skupine K.K. Downinga (kitara) in Iana Hilla (bas) tudi John Ellis (bobni) in pevec Alan Atkins. Judas Priest je bend, ki mu je bilo usojeno, da bo imel v karieri težave z mestom stalnega bobnarja v postavi. Ellisa tako zamenja leta 1971 Alan Moore, le tega pa še istega leta Chris Campbell, ki je zdržal s skupino do začetka leta 1973, ko je za bobne namesto njega sedel John Hinch. Za mikrofonom pa je Alana Atkinsa zamenjal Rob Halford. Ta je pred tem pel v bendu Hiroshima in se preživljal kot tehnik, ki je skrbel za razsvetljavo v birminghamskem teatru. Zadnji je pristopil v bend Glenn Tipton, ki je prej drgnil strune pri skupini Flying Hat Band. Tako so Judas Priest životarili do 1974, ko jih odkrije mala založba Gull Records, s katero takoj podpišejo pogodbo in še istega leta izdajo svoj prvenec. Ta vsebuje le malo tega kar razumemo pod besedo klasični Judas Priest. Skupina se je nagibala k klišejskemu rock'n rollu in se pridno držala bluesy influenc. Album se odpre s pesmijo One For The Road. Izdelan trši riff s prvim verzom "Where would you be without music", pomeni zgodnjo prerokbo, da se bo zgodilo nekaj velikega. Na plošči se čuti, da člani skupine niso bivali znotraj iste glasbene galaksije. Tako Rob Halford ni našel posebno impresivne rešitve v refrenu One For The Road in ta izzveni zato zelo mlačno, kar velja tudi za Never Satisfied. Precej rezerve je bilo čutiti tudi v bobnih preko cele plošče. Povsem druga zgodba je pesem Rocka Rolla, odprt ritem drive, odličen refren z nabrušenim verzom "rocka roller woman for a rocka roller man", predstavlja pravšnji preskok na višji nivo. V njem sskupina prvič poudari, da sta prisotna v njej dva kitarista, saj položita v pesem izrazne tercetne harmonije. Winter je kratek uvod, osnovni motiv je podložen s kotalečim počasnim ritmom in nakazuje spogledovanje z zgodnjimi Black Sabbath. Winter, Deep Freeze in Winter Retreat predstavljajo nekakšno trilogijo, prehodi med njimi so popolnoma neizrazni, tako da se je potrebno ozreti na display CD playerja da človek opazi kdaj je en komad prešel v drugega. Predstavljajo eksperimentalno stran skupine, tu Priest popolnoma umirijo ploščo, v Winter Retreat izzvenijo skoraj v slogu kakšnih zgodnjih Pink Floyd. Cheater pomeni novo avanturo pravemu hard rocku naproti, enostavni rif, izrazni Rob Halford s svojim prepoznavnim vokalom in ustno harmoniko. Run Of The Mill je meditativna pustolovščina kjer Prisest lepo krmarijo skozi nežnejši predrefren, ki se prevesi v udarnerjši Sabbatovski riff, Halfordovi izredno visoki screami rešujejo pesem in bendu uspe z Robom v središču doseči visoko vzdušje ravno ob zaključku pesmi. Produkcijsko zveni Rocka Rolla dokaj klavrno, predvsem škriplje razločnost kitar. Osnovni ritem riffing in melodični prehodi preko njih si velikokrat med seboj preveč očitno odžirajo zvočni prostor, prav tako pa je prisotnega precej šuma na celi plošči. Precej se je skrivalo tudi pri produkciji back vokalnih linij. Kar se obvladovanja kitar tiče, so Priest za tisti čas nedvomno prehitevali studijsko tehnologijo. Glenn in K.K. sta takoj vedela kaj hočeta in to je bilo pomembno ob prvih negotovih korakih skupine, ko še ni bilo čutiti skozi glasbo, da so vsi fantje prisotni na isti strani rock zgodovine, ki so jo pisali. Dying To Meet You zaznamuje dualnost. Prvi del je bolj flower power orientiran, medtem, ko Judas Priest vžgejo motorje v drugem delu in odgonijo odličen hard rockerski zaključek. Presenetljivo je, da ravno prazgodovinska surova verzija Diamonds And Rust (priredba Joan Baez) vključuje prvine, ki so se jih judas Priest kasneje še trdneje oklenili in izpilili do maskimuma. "Rocka Rolla" ne dosega kakšnih unikatnih posebnosti, da bi ga lahko uvrstili med klasike sedemdesetih. Vprašanje, če bi ugledal luč sveta na zvočnem nosilcu tipa zgoščenke, če Judas Priest ne bi postali glasbeni velikani. Album je izrednega pomena za skupino, seveda prav tako za najzvestejše fane, medtem, ko ga ni razloga zaradi katerega bi klasični ljubitelj distorziranih zvokov ta album morda pogrešal v svoji zbirki. Kljub vsemu, seva album izreden pogum, željo in do neke mere vero, ki je postajala vse močnejša. Fantje so vedeli kaj hočejo, zlasti se to odraža skozi delo obeh kitar in odlično samozavestno melodično basiranje Ianna Hilla. "Rocka Rolla" je album, ki lahko služi za lepo ambientalno okrasje ob kakšnem večernem grizljanju čipsa in igranju partije slači pokerja, medtem ko dvomim, da kdo izmed vas proučuje pod posebnim drobnogledom tale album.
|
|
|||||