 My Dying Bride
- "Songs of Darkness, Words of Light" Peaceville 2004 Tu je osmi studijski izdelek britanskih mojstrov doom metala. No, po slišanem sodeč, bi bilo bolje, če bi enostavno ponovno izdali kateregakoli od prejšnjih sedmih. Včasih sem res oboževal My Dying Bride. Njihova glasba je bila vrhunska, ne glede na to, iz katerega obdobja njihovega ustvarjanja je izhajala. Posamezni komadi so bili kompaktni, albumi zaključene celote in vsak po sebi izjemna izkušnja. Prešli so meje žanrov in postali sinonim za izvirnost in kvaliteto, izžarevali so čustva, ki so govorila o tem, da so v vsako noto vložena življenja članov skupine. In svoj standard so obdržali dokaj dolgo... "Songs of Darkness, Words of Light" pa je le površna zmešnjava glasbenih slogov, raztresenih vsepovprek brez kakršnegakoli občutka. Komadi so brez repa in glave oz. brez kakršnekoli kohezije. Pravzaprav je tak cel album. Le-ta združuje v sebi ambientalne prehode, black metal, death metal gothic rock in še kopico zvrsti in polzvrsti, na silo združenih v vsakem komadu posebej. Vse skupaj zveni nekako tako, kot če bi v istem trenutku poslušal HIM, Lake of Tears, Mortiisa in Morbid Angel... Nizki in počasni riffi, tako značilni za band v "dobrih starih časih" so manj pogosti, ko pa se pojavijo enostavno niso podprti s strani drugih elementov - še posebej bobnov - in tako izzvenijo kot ceneni ambientalni klišeji ali v najboljšem primeru slaba imitacija My Dying Bride samih. Drugače kitare izvajajo precej počasnih, nedistorziranih melodičnih delov, ki so dokaj ...lepi... le malce britpop zvenijo. Prisotni pa so tudi plehki death metal riffi, nekaj klišejsko doom zvokov in počasne harmonije, ki so naravnost dolgočasne. Prehodov skoraj ni ali pa se pojavljajo v obliki polsekundnih premorov, kar ob obilici različnih stilskih pristopov še pripomore k zmedi. Solo kitare so sicer dokaj dobre, a se utopijo v medli produkciji. Bobni so medli in daleč v ozadju, poleg tega pa jim tako kritično primanjkuje energije, da so zaradi tega počasnejši deli komadov dolgočasni, hitrejši pa zvenijo nedodelano in plehko. Morda je tako tudi zaradi produkcije, ki očitno podcenjuje pomen konkretno zvenečih bobnov. Kar se tiče vokalov, je vse preveč prisiljenih kvazi blackmetal vokalov, ki so res, ampak RES zanič. Tudi clean vokali so previsoki za Aaronov tradicionalno nizek in globok glas. Sicer je eksperimentiranja z vokali precej, res dobro pa zvenijo le govorjeni vokali in pa tisti sekundo dolgi deathmetal izpad ali dva. Ostalo je nezanimivo, neizvirno. Res mi je žal, da moram napisati tako slabo recenzijo, ker so mi My Dying Bride res všeč - še posebej sem se potrudil, da bi našel kake pozitivne točke na tem albumu, ampak... Splošni vtis tega albuma je, da je žrtev površnosti in slabe produkcije, ki včasih zveni kot cenen My Dying Bride rip off, včasih pa kot prisiljen poizkus ugajati black, death in gothic metalcem naenkrat. Za vse My Dying Bride fane... tale vam ne bo všeč. Pa ga vseeno nabavite, bandu, ki nam je naklonil 7 neverjetnih izkušenj poprej smo dolžni vsaj toliko zvestobe. Morda bo pa po tem ...spodrsljaju... bolje. Kar pa se tiče drugih, "Songs of Darkness, Words of Light" enostavno ni album, s katerim se izplača začeti odkrivati My Dying Bride.
|
|
|||||