 Charger
- "Confessions Of a Man (Mad Enough to Live Amongst Beasts)" Peaceville 2003 Hmmm, "zanimivo" je beseda, ki morda najbolje opiše pristop do glasbe, ki ga imajo Charger - drugače relativno nova zasedba. "Kaotično" je druga. Confessions Of a Man (Mad Enough to Live Amongst Beasts) vsebuje dokaj izvirno kombinacijo glasbenih zvrsti; sicer pa je te dni tako in tako težko biti povsem izviren. Na albumu tako zasledimo vse od doom metala do trasha, deatha, jazzy elemente, pa tudi nekaj HC in punka - predvsem v ritmih. Pravzaprav je bila moja prva reakcija, ob poslušanju bolj nekaj v smislu "What the...?!". No, še ena zadeva, ki je temu albumu ne manjka je hrup. Vokali so poosebljena histerija, dissonančno izživljanje nad kitarami in navijanje distorzije čez vse (do sedaj znane) meje je stalnica, pa tudi drugi elementi (namerno nesmiselnega?) hrupa se pojavljajo. Včasih vse to slišimo naenkrat. Komadi so raztreščeni a obenem zaključene celote. Polni so prehodov in menjav ritmov. Charger ne zvenijo brutalno. Njihov zvok ni niti trd niti težek. Glavni adut in osnovni element je tu zgolj hrup, zvočni kaos. Tak je vsaj vtis po poslušanju ali dveh. Situacija se spremeni, ko Confessions... po naključju poslušate na ravno prav siv dan, ste ravno prav zamorjeni, razpoloženi uničevalno... Bistvo albuma je v psihološkem stanju, v pogledih na svet, ki jih izraža. Komadi so idejno zaključene celote, ki družno tvorijo divji izraz zmede, besa, histerije, razočaranja, tesnobe, depresije in mnogočesa antisocialnega. Album ni usmerjen k določeni zvrsti, občinstvu; glasbeno ni lahko določljiv. Usmerjen je predvsem k čustvom in svoje poslušalce bo našel predvsem med tistimi, ki se lahko čustveno vživijo v glasbo ali pa tistimi, katerih čustva glasba Charger odraža. Za tiste pomeni ta album lahko dobro - čeprav zahtevno - poslušanje, nekak glasbeni izziv. Za mnoge druge zna biti na žalost le kup nesmislnega in zateženega hrupa in preobilice eksperimentiranja. To velja še posebno za tiste, ki so nagnjeni k melodiki in "urejenim" glasbenim strukturam ter tiste, ki jim kakršnokoli eksperimentiranje ni pri srcu. Charger so posneli zanimiv in dokaj dodelan glasbeni eksperiment, katerega dejanska vrednost pa je v celoti odvisna od poslušalca. Gotovo pa si zaslužijo pohvalo za trud in poizkus izvirnosti. V načelu jim je vredno ponuditi priložnost, najverjetneje pa bodo ob prvem poslušanju všeč zgolj fanom Raging Speedhorn ali pa bolj k punku in hardcoru orientiranemu občinstvu.
|
|
|||||