 Uriah Heep
- "Live In The USA" Classic Rock Legends 2003 Nedvomno doživljajo legende novo pomlad, še zlasti po ustanovitvi lastne založbe in prevzetju vseh vajeti v svoje roke! Po toči "live" CD-jev med letoma '01 in '02, nismo ostali praznih rok tudi letos z "Live In The USA". In če morda še ne veste namerava skupina izdati tudi koncertni posnetek z letošnje žurke "The Magician's Bitrthday Party", katerega "limited edition" zabojnik z DVD-jem in bonus CD-jem si lahko že naročite preko njihove uradne spletne strani. V isti sapi z nestrpnostjo pričakujemo izid novega studijskega albuma, ki naj bi po šestih letih čakanja le izšel enkrat tekom leta 2004, prav tako pa je v polnem zagonu remastiranje stare zapuščine, ki pridno izhaja pri Sanctuary Records (v enem letu so že prilezli do poletja leta 1973 in albuma "Sweet Freedom"). Uriah Heep so se odločili izdati koncertni posnetek iz dogodka imenovanega "US Classic Rock Festival", ki je potekal v mestecu Trenton (New Jersey, ZDA), na petega in šestega oktobra gospodovega dne, leta 2002. Na omenjenem festivalu so bili Uriah Heep oba večera headlinerji z dvema precej različnima repertoarjema. Prvo noč so igrali priključeni na električni vir, naslednji dan pa so "Tesla fenomen" pustili popolnoma nedotaknjen in odbrenkali koncert golih strun. CD je enojen in Uriah Heep so izbrali le najboljše izmed repertoarja obeh noči. Tako bi kdo nemara pomislil, da ponujajo Heep nekakšnega križanca med "Electrically Driven" (2001) in "Acoustically Driven" (2001). A stvar le ni tako preprosta. Prvič se repertoar močno razlikuje v primerjavi z obema omenjenima "live" albuma, drugo in morda mnogo bolj pomembno dejstvo pa je zvok, ki je seveda ob okoliščini, da so Uriah Heep koncertirali pod milim nebom, tako znova nova zgodba. Nov obraz, nova povest, nova magija, torej še eni Uriah Heep v živo, na tisoč in en način. Ah kako lepo je najti skoraj po desetih letih od izdaje "Spellbinder" (1994) na zvočnem nosilcu znova pesmi The Wizard in Rainbow Demon. Med desetimi pesmi je sedem akustičnih, medtem ko Easy Livin' in Return To Fantasy, kot prava rockovska momenta ter čudovito avanturo The Magician's Birthday, odmikastijo v celoti preko distorzije. Kitara v njih niti za trenutek ne odžira zvočnega prostora klaviaturam. Mickov značilni vah vah riffing zveni razbeljeno živo, lahko občutite njegovo zmetalizirano držo, a v produkciji nikdar ne prekrije klaviatur. Ujet je na distanco in v okvire znotraj katerih skladno gradi mozaik celotnega zvoka skupine in odrske magije. Klaviature grandiozno polnijo ozadje in hkrati s kitarskim rifingom enakovredno zapolnjujejo ves zvočni prostor. Kot kontrastna protiutež godejo intenzivni rafali Leejevih bobnov in nenehen melodični pletež hitroprstega Trevorja Bolderja na bas kitari. Večpaletna uporaba vokalov ozadja deluje tudi to pot veličastno (Easy Livin', The Wizard, Return To Fantasy in pravljični svet orhidej Tales). Seveda je žvečenje Mickovega riffinga z največjim užitkom poslušati ob zaključni 12 minutni umetnini The Magician's Birthday. Seveda z nepogrešljivim Leejem, ki brlizga v tisto stvarico, katero angleži imenujejo "kazoo" ("Adijo slovenščina, almighty Toporišič S.O.S!") in vživetim Berniejem z odlično speljanimi zaključnimi nebeškimi verzi (te v originalu poje Ken Hensley). Za razliko od poslednjega verza originala "...love will find love, will find love,..." poje Bernie tokrat "...love goes on love, goes on love,...". Seveda je glavna reč pesmi navzkrižni ogenj Leeja in Micka, ki si ob tem dasta duška in veselo razpotegneta svoj solistični "jamming", tako da je le ta dvakrat daljši od svojega originala. Mick ponuja na akustičnih pesmih pravi pravcati jeklen akustični zvok in ni težko zaznati kako intenzivno grebe s trzalico po kitari, kot bi hotel z njo potrgati vse strune. Tukaj seveda dobi Phil na orglah glavno vlogo v držanju melodije znotraj pesmih. Zlasti v The Other Side Of Midnight, Heartless Land in That's The Way That It Is. Kar težko se je odločiti kateri akustični aranžma je izpadel na odru bolj posrečeno, a nedvomno izstopa Blind Eye, kjer se Leejevi bobni s svojo močjo in izrazno ritmiko nehote znajdejo v definitivnem središču, kar ustvari posebno vzdušje mistične pesmi, z vrhuncem prav ob koncu, ko se v pesem vključi solo na flavti. Poleg tega je tu dodal Lee fantastične "back vokale", ki se kontrastno in okusno prilegajo Berniejevim. Uriah Heep pač znajo. Ne le repertoar, pač pa kako je tudi sestavljen nabor pesmi. Najprej nas začarajo z zasanjano Rainbow Demon, potem udarijo z Easy Livin', spet odpeljejo med oblake z The Wizard, navijejo ušesa z Return To Fantasy, nakar si sledi pet akustičnih lepotic in na koncu, ko že postaneš lačen distorzije in rokerskega štrikanja, ti servirajo Heep le tega z The Magician's Birthday. "Live In The USA" je nedvomno drugačen "live" Uriah Heep album. Kam neki plovejo Uriah Heep z leti in česa vsega se bodo še lotili? Ko se ozreš nazaj in pogledaš skozi koliko malih samomorov so šli, se pobrali in vselej vstali še močnejši, kako še naprej prepričljivo in s polnim zagonom ustvarjajo v sedanjosti, prehaja zgodba o Uriah Heep dejansko v neko vrsto legendarnega nesmrtnega glasbenega mita.
|
|
|||||